S tem naslovom je bil na današnji dan pred 65 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Prijazno in hudomušno se svetijo oči tržnemu inšpektorju Francu Križancu, ki bdi nad koristmi šmarskih potrošnikov. Smeji se vselej, pa čeprav nima lahkega dela. Pravi, da si v službi ne pridobi ravno dosti prijateljev, čeprav jim ne dela hudega: Dosti pa ima opraviti, če hoče pregledati življenje v 351 podjetjih: ki so v občini. Mnogo več razumevanja najde v 138 družbenih podjetjih kot pri 213 privatnih, ki teže razumejo, če jih opozori na pomanjkljivosti v poslovanju. Vsekakor bo letos moral dobiti sodelavca, sicer ne bo kos delu. Kljub temu pa je njegovo prizadevanje bilo upešno; če primerjamo, da je predlanskim bilo 30 prekrškov, lani pa samo 9. To pomeni, da podjetja upoštevajo predpise in se vzgajajo v odnosu do potrošnikov.
Mnogo premalo pa pomagajo tržni inšpekciji sveti potrošnikov, ki so sicer bili ustanovljeni, vendar še niso dovolj zaživeli. Morali bi se sestajati s poslovodji in odpravljati napake.
Jeseni je bilo nespametno, da so nekatere sindikalne organizacije odkupovale vsevprek sadje od privatnikov, ponekod celo po višji ceni, čeprav bi lahko pri zadrugah dobile celo sortirano in boljše sadje. V gostinskih podjetjih so ponekod našli na mizah »rizling«, »silvanec«, ki sploh sortno vino ni bilo, temveč celo neužitno. Seveda, so to le redki primeri.
Zanimivo je bilo, kako je inšpektor pri neki zadrugi odkril goljufijo pri odkupu živine. Odkupna cena pitancev nad 55% klavnosti je prosta, a prodajna cena prvovrstnega mesa je bila določena na 340 din. Zadruga je pri odkupu znižala živo težo samo zato, da je dosegla določeno klavnost in je potem plačala živo težo po 180 din. Nazadnje pa je prodala govedo mesarju. Rezultat je bil, da so potrošniki jedli tretjerazredno meso za prvorazredno in ga temu primerno tudi plačevali. Seveda, se je po tem odkritju zadruga olajšala zaradi razlike v ceni kar za 250.000 din, medtem ko bo sodišče dalo še zadnjo besedo.
Nekaj nerodnosti je tudi pri zadružnih dogonih, kjer zaradi po manjkanja živine nekateri mesarji odkupujejo živino po vsaki ceni. Zadruge bi morale živino odkupiti prejšnji dan in jo drugi dan same odprodati mesarjem, tako bi bilo delo bolj enotno in v redu.
Prav prijetno pa se je tržni inšpektor smejal, ko je pripovedoval o svojevrstni kooperaciji, ki je bila odkrita nekje pri Sodni vasi. Kmet je imel pri ljudeh okrog 20 glav živine v nekakšni reji in je kasiral od prirastka 50 odstotkov. Če je krava dala tele, je kasiral polovico; če pa je dal v rejo mlado živino vredno 20.000 din, a je pri rejniku zrasla na vrednost 60.000 din, je pobasal 40.000 din. Ni delal in je vendar kasiral. To je pa zanj mnogo ugodnejša kooperacija, kot pa za zadrugo, ki jo ima s kmeti. Čudno, kaj?
Zanimivo je slediti tržni inšpekciji. Od gostišča do gostišča, od podjetnih šušmarjev do črnih mesarjev. Tržna inšpekcija ščiti koristi potrošnika, ki bi pa preko svojih potrošniških svetov lahko mnogo olajšali inšpekcijsko delo in morda kmalu dosegli, da bi inšpekcija bila od več, ker bi podjetniki in obrtniki zavedno delali samo prav.
Podjetja, gostišča, trgovine: vse obstaja zaradi potrošnikov, zato bi morali potrošniki sami sodelovati upravljanju in tako ščititi sebe in družbene interese. Več doslednosti, več reda in več zavednosti in še lepše bo na Šmarskem.
-ki, Celjski tednik, 8. 1. 1950
*cena časopisa: 15 dinarjev
