S tem naslovom je bil na današnji dan pred 20 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Na tisoče drobnih, ščinkavcem podobnih ptičkov, ki so na svoji zimski poti proti južni Franciji nekako zašli na obronke Bohorja, se v obilici žira in objemu mile zime očitno dobro počuti. Postali so izredna zanimivost, ki si jo ob koncu tedna ogleda tudi več sto ljudi. V t.i. raj za ornitologe prihajajo strokovnjaki, ljubitelji in tudi zgolj radovedneži od blizu in daleč. Nekateri celo iz tujine. In zdi se, da tudi največji skeptiki ne odhajajo ravnodušni.
Pinože je v vsej njihovi množičnosti mogoče videti zjutraj ob svitu, ko se dvignejo in odletijo na različne konce, ter zvečer, ko se pred mrakom vračajo na skupno počivališče. Občutek, ko nam nad glavo preletava milijone peruti, ko se nebo skoraj stemni in črnim pikicam na obzorju ni videti konca, je morda podoben apokaliptičnemu napadu kobilic, le da pinože ne delajo škode. V neverjetnem ščebetu obložijo drevje na gosto kot listje ali v fantastičnih formacijah zabavajo občinstvo.
Domačini so jih sprejeli za svoje, jih posvojili ali se jih zgolj navadili. Mnogi jih še vedno iz dneva v dan z navdušenjem spremljajo.
»Tu imamo znance, pa smo mimogrede prišli po gledat še pinože. Čeprav sem ves čas govoril, da me ptiči ne zanimajo, sem os tal kar malo brez besed. Škoda, da domačini tega ne izkoristijo. Super bi bilo, če bi postavili kakšne smerokaze do tega travnika, pa tudi kozarček čaja ali kuhanega vina bi se prilegel,« je bil navdušen obiskovalec Jože. Z gostinsko ponudbo ali brez bodo pinože do prvega snega zagotovo ostale pri nas in splača se jih videti.
Saška Ocvirk, Novi tednik, 13. 1. 2005
