S tem naslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
KAKO LEPO BI BILO, ČE NEKDANJI OTROCI SVOJIH STARŠEV NA KOZJANSKEM NE BI ZDAJ, KO SO TI OBNEMOGLI, POZABLJALI IN SKRB ZA NJIH PREPUŠČALI V GLAVNEM DRUŽBI
• Če bi hoteli v laški, šentjurski in šmarski občini kategorizirati svoje občane potrebne socialne pomoči po merilih razvitih občin, bi dobili število, ki je osemkrat večje od sedanjega. Že zdaj pa v teh občinah za socialne podpore in vzdrževalnine v domovih dajejo na leto milijardo starih dinarjev!
• Nedvomno, bi večino primerov, ki danes zaradi neživljenjskih razmer, v katerih se občani nahajajo lahko rešili, če bi njih otroci ali sorodniki vsaj malo potrkali na svojo zavest.
V zadnjih dneh je znova Kozjansko izbilo v ospredje. Znova je stekla beseda o njem, o ljudeh na tem območju, ki že nekaj let vpije po pomoči.
Znova smo bili priča vsej tragediji ljudi, ki si sami, ker, so stari, ne morejo več pomagati. K sreči je tokrat ta krik izzvenel tudi tam, kjer najlaže kaj ukrenejo, da bi vse deklaracije, novele in misli o socialistični humanitarnosti v resnici bile obelodanjene v praksi.
V dneh, ko je tudi Slovenijo prizadel val gripe, nato mraz in sneg, je na Kozjanskem preminilo nekaj ljudi v pogojih, ki jih le redko najdemo enake. Ti pogoji so v resnici enaki pogojem, v katerih že nekaj let umirajo ljudje na Kozjanskem.
Ne vsi. Drži. Temveč le tisti, ki so za življenja izgoreli za druge, da bi ob tem sebe preživeli. Med njimi so starši otrok, ki so se raztepli po svetu, med njimi so ljudje, ki nikoli niso bili starši. Teh je največ. Dninarji. Hlapci in dekle.
DOGODKI, KI SO VZNEMIRILI JAVNOST
Poročali smo o smrti zakoncev Žlender. Umrla sta, najprej on, ki je bil nekaj dni mrtev na postelji in nato še ona. Našli so ju po dneh in dneh. Sosed, ki je šel pogledat kako in kaj.
Ob takih primerih najprej pomislimo: kaj pa naša toliko opevana skrbstvena služba? Zakonca Žlender sta živela v pogojih, ki so bili znani skoraj vsem na občinski upravi. To je bil primer, katerih podobnost je v šentjurski občini enaka desetinam. Pomagali so po svoje, z denarjem in besedo. Kar so mogli. Tudi tako, da so iskali njih najbližje. Našli so brata. Tistega, ki je dobro stoječ.
»Jaz imam preveč svojih skrbi, da bi se še s tem ukvarjal!« je pribil možakar in — konec. Rezultat je znan.
Toda manj znano je dejstvo, da smo ga šele pred dnevi odkrili. V času, ko se še niti zemlja nad pokojnikoma ni umirila. Čeprav uboga, sta Žlendrova le premogla nekaj, čemur pravimo zapuščina. In zdaj, ko bi naj to siromaštvo dali v upravljanje vsem, ki so upravičeni na dedovanje, so ugotovili, da je teh reci in piši 9. Da, devet. Teh, ki se danes potegujejo za zapuščino!
Poglejmo kako je umrl nekaj več kot osemdesetletni možakar v Bučah. To je bil sila nevsakdanji možakar. Vihrave in pravdarske narave je nekajkrati svoje gospodarstvo spravil zaradi tožbarjenja skoraj na boben, ženo pa v prerani grob. Od troje otrok sta dva duševno prizadeta, eno dekle pa je zaradi nevzdržnih razmer odšlo za kruhom v tujino. Ko je omagal in mu tudi tuje ženske več niso pomagale, so skrb zanj prevzeli sosedje. Lepo in solidarno, čeprav za življenja tudi z njimi ni bil preveč na roko.
Stari Kovačič, ki bi skoraj zgorel v Belem potoku je samec. Po požigu domačije, so poskrbeli, da bi šel v dom, kjer bi imel vsaj toplo posteljo, hrano in streho nad glavo. Kje pa. Kako lahko prepričate človeka, ki je vse življenje skromno živel na slami in po kozolcih tujih ljudi, da bi zdaj zaživel sebi dostojno življenje. Ne mara in noče.
KRI NI VODA
Kolikokrat smo že slišali ta rek, ki na Kozjanskem dobi prizvok fraze. Kajti v nekaj sto primerih, ki jih danes skrbstveni organi že obravnavajo, je na desetine takšnih, ko sedanje okoliščine ne bi smele obstajati, če bi otroci imeli človeka vreden odnos do svojih staršev, ki so tudi zaradi njih izgoreli.
Mogoče je primer izpred šmarskega sodišča eden izmed najdrastičnejših, čeprav ni edini. Skrbstveni organi so namreč poskušali pomagali ostareli materi, ki si je naložila že osem križev, da ji ne bi bilo treba živeti v bedi in uboštvu. To tembolj ne, ker je rodila devet otrok, ki so se sicer raztepli рo svetu, vendar uspeli. Ustvarili so si življenje, ki je lahko samo sanjska predstava stare, onemogle ženičke, njihove matere. In vendar med vsemi devetimi otroki ni bilo niti enega, ki bi rekel:
»Mati, jaz sem si uredil življenje, ki je mnogo boljše od vašega. Pridite v tem zatonu k meni.«
Ne. Celo takrat, ko so na občini upravičeno menili, da teh devet otrok lahko in mora skrbeti za svojo mater, so rekli ne. Niti na to niso pristali, da bi vsak dal piškava dva stara tisočaka na mesec, šele na sodišču so uspeli otroke prisiliti, da jim odtegujejo vsak mesec po nekaj dinarjev. Mati pa živi pri tujih ljudeh, ki so ji mnogo bližje od lastnih otrok!
VZROKI IN POSLEDICE
Vzrokov za to, da je danes na Kozjanskem toliko bede, je več. Mnogo od teh je znanih. Tudi tistih, ki so v zvezi s širšo družbo.
Mnogo teh vzrokov je v ljudeh samih. Namreč v tistem desetletja starem načinu življenja, ki so ga pogojevala stoletja. Navezanost na zemljo, vztrajanje po vsej sili in za vsako ceno. Kdo bi lahko danes naštel vse nekdanje trdne gospodarje, ki niso hoteli priznati, da se morajo počasi umakniti od krmila gospodarjenja in so pravočasno prepustili mlajšim, naj pokažejo svoje. Koliko otrok je prav s Kozjanskega krenilo v svet zato, ker starši niso hoteli mladim jasno ponuditi in dati vedeti, da bodo oni nekoč lastniki in gospodarji. Danes je v večini primerov že prepozno. Kajti vsi ti mladi so odšli v svet in si ustvarili svoje življenje, ki ima danes le še malo skupnega z onim doma.
Kdo bo rešil vprašanje dedovanja in dednih pravic, ki danes v veliki meri vplivajo na siromaštvo na Kozjanskem? In kdo vse te stare, onemogle ljudi prepričal, da če tudi oddajo zemljo tujcu, ta mogoče ne bo nič slabši gospodar, kot bi bil njegov sin, ki je danes že pozabil na Kozjansko? Da bo ta dal tudi za mašo po smrti prej, kot pa njih kri, ki bo izgorela nekje v tujini.
To je kup stvari, ki pogojujejo razmere, v katerih se danes Kozjansko nahaja, čeprav, kot rečeno, ne moremo mimo tistega dela, ki je v vzročni zvezi s širšo družbo. Z razvojem gospodarstva na Kozjanskem, s planiranjem tega razvoja in perspektivo, ki bi jo ali ne imelo Kozjansko. Kajti dejstvo, da občine, ki pokrivajo največji del Kozjanskega, že danes nimajo od kmetijstva toliko dohodkov, kot izdatkov za socialo. V nekaj letih, pa bo to razmerje tako veliko, da bo še bolj osupljivo.
J. Sever, Novi tednik, 21. 1. 1970
