S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Ribogojec pač ne more postati vsakdo, ki bi si to samo želel. Ne zadostuje samo želja, da bi delal v naravi, da bi bil pri svojem delu nenadzorovan, ampak je potreben za to delo človek, ki ima rad živali, ne samo ribe, pa še veliko mero odgovornosti in prizadevnosti mora imeti,« je o ribogojstvu povedal predsednik celjske ribiške družine Franc Vitanc.
In celjski ribiči pravijo, da so v Rudiju Ivankoviču našli takšnega človeka. Ribogojec je postal pred enim letom in čeprav je po poklicu avtomehanik, mu delo z ribami ne povzroča nobenih težav. Že skupaj z očetom, ki je vrsto let skrbel za ribnike na Proseniškem, je spoznaval delo ribogojca, vzljubil naravo ter živali in sedaj, pri petindvajsetih letih, pravi da ne bi menjal svojega dela za nobeno drugo. Čeprav je ribogojstvo težko delo, ki zahteva v gojitveni sezoni od aprila do novembra tudi po več kot dvanajst ur dela dnevno, ga Rudi opravlja z veseljem.
V poletnih mesecih vstaja nekaj pred peto uro, po tem najprej pripravi hrano za ribe, jo razvozi in porazdeli v vseh osem ribnikov, vedno pa najde še toliko časa, da je okolica ribnikov skrbno pokošena in urejena. Dnevno pripravi za ribe 1600 do 1800 kilogramov hranilne zmesi, ki jo v košarah s čolnom razvozi v posebej pripravljena krmišča.
»Delo ribogojca je pač takšno, da moraš vse opraviti pravočasno. Čeprav bi delo kdaj pa kdaj rad preložil na prihodnji dan, to ne gre. Ribe morajo vselej dobiti hrano pravočasno, okolica mora biti urejena, jaz pa grem včasih zaradi tega pač nekoliko pozneje v po steljo«, je Rudi šaljivo zaključil pripoved o svojem delu.
Ivana Fidler, Novi tednik, 13. 12. 1984
