Na Kalobju je v teku gradnja novega šolskega poslopja, nedolgo tega pa so porušili tudi objekt, v katerem je šolsko poslopje delovalo v zadnjih desetletjih. Spomin na staro šolo je v imenu krajanov zapisal Janko Cerkvenik.
V človekovi zavesti se pogosto zgodi, da začnemo ceniti dobroto, šele ko jo izgubimo. V minulem mesecu je iz tako znane vedute Kalobja izginila šola, ki je skupaj s cerkvijo predstavljala identiteto kraja. Njenega pomena smo se prvikrat zavedali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je država z reformo osnovnega šolstva v manjših krajih želela ukiniti osemletke in jih organizirati v podružnične šole. Vztrajnost mojega očeta in močna podpora trmastih krajanov, ki so se zavedali, kaj vse lahko kraj izgubi z ukinitvijo šole, je spremenila odločitev oblastnikov. Čeprav je zgodovina šolstva v moji nekdanji vasi podrobno opisana v šolski kroniki in v drugih krajevnih opisih, je prav, da mlajše generacije seznanimo, da se je prva organizirana oblika osnovnega šolanja začela v Časlovci, v objektu ki stoji še zdaj.
V skladu z reformami javnega življenja, ki jih je uveljavila cesarica Marija Terezija, se je določilo kraje in velikosti šolskih okolišev, kjer bo oblast postavila nove šolske zgradbe. Nova lokacija šole v našem kraju je bila izbrana v vaškem jedru, med cerkvijo in gostilno. Z novo stavbo so nastali pogoji za razcvet prosvetnega in kulturnega življenja, prostori za zbiranje in odločanje krajanov, razvoj krajevne in pozneje lokalne samouprave. Prvotni šolski okoliš je bil podoben mejam župnije, pozneje pa se je z uvedbo cestnih povezav zmanjševal, saj so bile druge šole lažje dostopne zaradi uvedbe javnega prevoza. Kljub temu so v začetku sedemdeset let prejšnjega stoletja moji najbolj oddaljeni sošolci v šolo pešačili v povprečju po dve uri in naj spomnim, da je v tistem času našo osemletko vsako leto obiskovalo v povprečju več kot 100 otrok.
Konec prejšnjega stoletja so vaško jedro dopolnili novi objekti: gasilski dom, trgovina, pošta in mrliška vežica. Pri tem ne smemo zanemariti, da so po prvi svetovni vojni vaškim šolam oblasti dodelile tudi dolžnosti, da so kar najbolj gospodarne in samooskrbne. Tako sta za šolskim igriščem obstajala velik šolski vrt in pomožen objekt (drvarnica s svinjakom), v bližini »prvotne šole« pa šolska njiva. Namen pripadajočih šolskih zemljišč je bil, da se s poučnimi vsebinami »gospodinjskega pouka« med učence razširi delovne navade, potrebno znanje o vzgoji in rabi vrtnin, sadja, poljskih pridelkov in reji domačih živali. Te so bile s potrebno predelavo namenjene prehrani učencev in bile uporabljene kot osnovne surovine za šolsko kuhinjo.
Prostore kuhinje, shrambe in kleti so uporabili za skladiščenje pridelkov, ki so bili na jedilniku čez celo šolsko leto. Po drugi svetovni vojni, ko je število prebivalcev počasi naraščalo in je samooskrba začela pešati, država šolam in drugim javnim ustanovam z organizirano javno prehrano dodaja iz svojih blagovnih rezerv še osnovna živila ameriške povojne pomoči UNRA, to so bili mleko in jajca v prahu, moka, konzervirani sir in drugo.
Ob vsem tem ne smemo pozabiti na podporno osebje šole, kuharice in čistilke, ki so v vsem času obstoja šole imele pomembno vlogo. Zavedati se moramo tudi pogojev dela zaposlenih in učencev, saj vse do konca petdesetih let prejšnjega stoletja v kraju ni bilo osnovne infrastrukture, elektrike, javnega vodovoda in cestne povezave. Ogrevanje šolskih prostorov je bilo urejeno s pečmi na trdo gorivo z drvmi, ki so jih okoliški kmetje dostavljali z vozovi, pozneje pa so jih na račun občine na svojih hrbtih prenašali iz doline »bosanski konjički«. Z uvedbo makadamske povezave iz Jezerc je drva nadomestil premog, ki so ga dostavljali kamioni. Za razrez drv je poskrbel bližnji kmet s krožno žago, za njihovo skladiščenje v drvarnico pa »dežurni« učenci. Podobno nalogo so opravili pri skladiščenju premoga v kletne prostore.
Naj v ta zapis vključim tudi lastno anekdoto, ki kaže na to, kako se izgubljajo spomini, ki jih v obliki lastnih izkušenj ne znamo prenašati na mlajše generacije. V razgovorih z različnimi sogovorniki nikoli ne pozabim svojih korenin. Ponosen sem na svoje poreklo in dejstvo, da sem otrok učiteljske družine. Tako me je mlada učiteljica pred nekaj meseci vprašala: »Gospod, kdaj ste prvič prestopili šolski prag?« Moj odgovor jo je zelo presenetil: »Ko sem bil star pet dni!« Začudeno odgovori: »Gotovo ste se zmotili, mislite pet let?« Seveda sem ji pojasnil, da so nekdanje šole imele poleg učilnic tudi šolska stanovanja za ravnatelja in učitelje in takoj po svojem rojstvu sem že živel v šoli. Zato ima šola v mojem življenju poseben čustven pomen, saj je bila dom naše družine vse do leta 1978. Učitelji v našem in okoliških krajih niso opravljali samo svojega poklica, ampak so se v prostem času, ko so sobivali z nami, trudili za razvoj, kulturno in športno dejavnost v kraju.
Tisti učitelji, ki niso stanovali na Kalobju, so se tja vozili z avtobusom in s končne avtobusne postaje še najmanj štiri kilometre skupaj z nekaterimi učenci pešačili v šolo. Nič bolje se ni godilo šolskim nadzornikom, svetovalcem in šolskim dispanzerjem. Z uvedbo avtobusne povezave v naš kraj so se njihovi pogoji za delo izboljšali in jim omogočili še večjo predanost učiteljskemu poklicu. V našem kraju je občina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poleg dveh stanovanj v šoli v soglasju z župnijo obnovila cerkveni objekt, ki je omogočal bivanje treh učiteljev. Ko stanovanja zaradi reorganizacije šolstva niso bila več potrebna, je v njem imela začasno domicil krajevna knjižnica, pozneje pa je bil vrnjen župnišču.
Šolski objekt je v svojem obstoju prestal srečna in nesrečna obdobja, ki niso bila povezana samo s krajevno zgodovino. Večkrat je bil poškodovan zaradi potresnih sunkov, najhuje seveda pred pol stoletja, ko je Kozjansko prizadel hud potres. V letu 1974 je bila večina šol v naši občini tako poškodovana, da so namesto njih zgradili nove, strokovnjaki pa so za našo šolo predlagali temeljito rekonstrukcijo. Tako je zgradba zdržala statično presojo do pred nekaj leti, vse do hudega potresa, ki se je zgodil na Hrvaškem. Takrat je bila sprejeta strokovna odločitev, da objekt za nadaljnje šolanje in varnost učiteljev in učencev ni več primeren. Za pripravo dokumentacije gradnje nove šole je bilo potrebnega veliko truda vodstva krajevne skupnosti, učiteljev in vodstva podružnične šole, da so strokovno javnost in odločevalce prepričali za gradnjo novega objekta. Čestitam za vztrajnost in pogum vsem, ki ste pomagali, da je bila ta odločitev sprejeta.
Zgodovinska dejstva lahko laično ocenjujemo samo s časovne distance. Moje mnenje je, da sta bila šolska stavba in župnišče proti koncu druge svetovne vojne požgana po nepotrebnem. V šoli je bil sedež okupatorja, majhna vojaška enota ni pomenila velikega varnostnega tveganja za kraj, zato se mi izbrana odločitev osvoboditeljev za požig ne zdi primerna. Verjetno so obstajali še drugi načini, kako pregnati okupatorja iz stavbe in kraja. Najbolj me žalosti dejstvo, da je začetno breme obnove požgane šolske stavbe padlo na ramena ničesar dolžnih krajanov, poznejši obnovi pa je država iz povojne obnove namenila nekaj sredstev.
Kljub temu je šola v socialističnem sistemu odigrala svojo vlogo, tako kot je oblast od nje tudi pričakovala. V njej so bila predavanja za krajane, kot so SLO in DS (splošni ljudski odpor in družbena samozaščita), program usposabljanja civilnega prebivalstva NNNP (nič nas ne sme presenetiti) in druge preventivne akcije. V njenih prostorih je bil osrednji prireditveni prostor z odrom, na katerem so se vrstile igre, predstave in kulturni dogodki ter različne proslave. Opravljala je vlogo volišča in zbornega mesta za rezervni vojaški sestav in nabornike, v njej so se izvajali preventivni zdravstveni programi za učence in krajane. Največkrat so to bili sistematski pregledi šolarjev in prebivalcev ter cepljenja proti hudim nalezljivim boleznim, flourografiranja (zaradi smrtonosnih pljučnih bolezni) in drugih oblik epidemij. Osebno sem ponosen na to, da je med osamosvojitveno vojno za Slovenijo skupaj z gasilskim domom odigrala pomembno vlogo in dala svoj pečat državotvornim dogodkom.
Pred vzpostavitvijo »prave pošte« na Kalobju je bila v šoli »pomožna pošta«. Dostavo pošiljk je najprej peš, pozneje pa z mopedom opravljal pismonoša iz Šentjurja, učenci pa so navadne pisemske pošiljke dostavljali po domovih. Vsekakor ne smemo pozabiti, da so naši učenci lahko v šoli in gostilni že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja spremljali TV-spored in da so se nekaj desetletij pozneje hitro spoznali z računalnikom ter telefonom, da so med prvimi pili zdravo pitno vodo in se redno prehranjevali z zdravo prehrano, ki je doma še niso imeli. Šola je omogočila nastanitev in razvoj varstva otrok »vrtca in male šole«, v njej so bile prve naprave za tiskanje na papir (ciklostil, fotokopirni stroj, tiskalnik), ob šolskem zidu je vse do letos stala krajevna telefonska centrala.
Učitelji in učenci so z veseljem sodelovali v kulturnih programih ob različnih svečanostih, prireditvah in praznovanjih, na krajevni ali lokalni ravni, kraj so tudi zaradi šole obiskali številni politiki in znane osebnosti. Odlični pedagogi so spodbujali k nabiranju znanja in zdaj se lahko v tako majhnem kraju pohvalimo s številnimi rojaki – znanimi imeni, ki so ustvarili pomembne dosežke za kraj, občino Šentjur, državo in uspeli v tujini.
Z vsakim novim desetletjem prejšnjega stoletja je šola sicer doživela potrebno prenovo prostorov, ki pa niso več omogočali pravega razvoja šolske dejavnosti. Pri tem ne smemo pozabiti prizadevanj vodje podružnične šole, ravnateljev matične šole in vodstva občine. Mladina je v kraju z lastnim delom in ob podpori krajevne skupnosti zgradila asfaltirano igrišče, ki je poleg zadostitve potreb po športnih dejavnostih omogočalo primeren prostor za večje prireditve. Kulturne dejavnosti so se večinoma odvijale na dotrajanem odru v eni izmed učilnic, zato so se pogosto zaradi prostorske omejenosti izvajale tudi v drugih prostorih v kraju. Velikokrat sta zaradi neprimernih pogojev učencem in vrtčevskim otrokom svoje prostore odstopila gasilski in župnijski dom. Na koncu so prizadeti in odločevalci našli skupen jezik in se po dolgem času odločili, da se stara šola podre in v neposredni bližini postavi nova.
Z marsikaterim krajanom sem ob rušenju zgradbe delil čustveno slovo in številni so mi priznali, da se jim je utrnila solza v spomin na dneve in leta, ki jih je prebili v šoli. Zagotovo je bilo najtežje prebivalcem vaškega središča, ki so dolga leta sobivali v sožitju s tem objektom. Tudi sam sem občutil žalost in obudil lepe spomine na šolske dni in moj dom. Ob rušenju objekta in spremenjeni veduti Kalobja, ki jo iz Gorice pri Slivnici spremljam že trideset let, sem se sprijaznil s tem, da je ta dogodek priložnost za osebno rast, dojemanje minljivosti našega življenja in za upanje v boljše življenje.
Naj obvelja star ljudski pregovor »po vsakem dežju posije sonce«, trdno verjamem, da se novi šoli v našem kraju obetajo lepši časi.
Zbogom, »stara Kalobška gospa«, in v veselju in upanju dobrodošla, »nova Kalobška mladenka!«
