S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Štiriinosemdesetletno Emo Kokol Kostrivničani kličejo kar teta Emika. Sicer pa bi se kaj smešno slišalo, če bi ji kdo rekel gospa ali tovarišica Ema. Najlepše se sliši teta Emika. Zato, ker je Ema Kokol iz Spodnje Kostrivnice ena tistih, za katere rečemo, da so dobrega srca.
Ema Kokol je stara Kostrivničanka. Ne zaradi let, ki jih s svojo bistrostjo kaže dosti manj kot jih je naložilo življenje, ampak zato, ker se je v Kostrivnici rodila in tam ostala.
O Kostrivnici in Kostrivničanih ve iz svoje bogate zakladnice spominov in izkušenj povedati veliko. Pa se je najraje ozrla daleč nazaj, ko smo hoteli prestaviti kar celo skladovnico njenih let. Sicer pa, je mar čudno, če se človek njenih let najraje ustavi pri mladosti? Četudi je bila ta vse prej kot brhka.
Kostrivničani še danes ne morejo pozabiti bogatih vrelcev mineralne vode, ki je njega dni dajala zaslužek domačinom. Jezni so, ker so to vodo speljali po ceveh v Rogaško Slatino, kjer prihaja na dan pod imenom Donat, Tempel, Styria. Teta Emika se sicer ne huduje, preprosto nemogoče si jo je predstavljati s hudournikom na obrazu. Vrelci mineralne vode v Kostrivnici so zanjo samo spomin na čas, ko si je denarce služila pri lastniku kraljevega vrelca, pri Herbertu Kupniku.
Delala je torej za privatnika, kapitalista. Izkoriščevalca? Ne. Kupnika ima Emika v lepem spominu. Četudi je delala devet ur na dan. Čeprav si je dan, dva dopusta morala pri njem izprositi, čeravno med delom ni bilo malice ampak le enourni postanek za opoldanski obed. Delo je bilo naporno. Sicer pa, je bilo v tistih časih kje lahko delati?
»O delovnem mestu ni bilo govora. Zdaj je bilo treba oprati steklenice, na stotine steklenic, potem stati pri strojčku, ki je z veliko naglico vstavljal plutovinaste zamaške v steklenice, napolniti je bilo treba osemsto in več steklenic na dan, jih zložiti v zaboje in jih pripraviti za transport. Od jutra do večera. Več ko si delal, bolje s zaslužil. Norme pa nismo imeli. Plača? Meni se je zdela kar dobra. Kot začetnica sem zaslužila deset, pozneje pa mi je Kupnik povišal plačo na dvanajst dinarjev rnesečno. Herbert Kupnik ni bi hudoben, ni bil strog, če smo dobro delal«, se tistih časov spominja teta Emika in še doda, da je vsakdo od zaposlenih lahko odnesel domov steklenic, kot se mu je zahotelo. Od žensk da je samo ona še med živimi, moška, mlajša od nje, pa sta v Kostrivnici še dva.
Nekdanji Kupnikov vrelec v Kostrivnici je danes mrtev, preraščen z visoko travo, nema priča neke dobe. Za Emo Kokol, nekdanjo delavko Herberta Kupnika, je nekaj več.
Marjela Agrež, Novi tednik, 27. 12. 1984
