S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Z začetkom gradbenih del za novi štadion so se v Rogaški Slatini začele uresničevati želje številnih nogometnih rodov. Želje dolge skoraj dvajset let, saj prve obljube o novem objektu segajo še v sedemdeseta leta in so bile najbolj intenzivne v obdobju nove države, ko so za organizacijo nogometnih tekem za čeli veljati strožji predpisi.
Na starem igrišču med železniško postajo in smrdljivim potokom Ločnico se nogomet igra že 48 let, razmere pa so že nekaj časa nevzdržne. Na edini travnati površini v Rogaški Slatini (obenem premajhnih dimenzij) se dnevno izmenja tudi po pet ekip in Steklar ima med vsemi drugoligaši najslabše vadbene in tudi igralne razmere.
Na prostoru za bodoči štadion so po odrivu zemlje začeli z izravnavo, največji optimisti pa prve tekme v novem okolju pričakujejo že naslednjo jesen. Ob travnati površini za nogomet bo še tribuna za okoli 2000 gledalcev, pod katero bo poslovnotrgovski center in v neposredni bližini še pomožno igrišče.
Natančna vrednost novega objekta še ni znana, v naj večji meri pa bo financirana s sredstvi samoprispevka. Po obsegu je za plinifikacijo druga največja naložba in je samo zasnova bodočega športnega centra na južnem delu Rogaške Slatine. Odgovorni pomemben vložek pričakujejo tudi od Steklarja, ki ima pri zasebnikih in drugih pokroviteljih obljubljene precej pomoči. Steklarna bo najbrž novi občini zagotovila namenska posojilo, saj je iz naslova samoprispevka financiranje še prepočasno, simbolični temeljni kamen pa je bila Steklarjeva kristalna žoga.
Janez Terbovc, Novi tednik, 15. 12. 1994
