Bober je bil v Sloveniji in marsikod po Evropi že iztrebljen, v našo domovino pa se je vrnil leta 1988. Največjega slovenskega glodavca je opaziti tudi v naših krajih.
Njegovo prisotnost vidimo po podrtih drevesih in kanalih v rečni strugi. Večji del leta so bobri aktivni ponoči. Zbudijo se zvečer, v brlog pa se umaknejo proti jutru.
V bližini Planine pri Sevnici so bobri zgradili precejšno vodno prepreko. V koritu Bistrice so na območju v Hruševja namreč zgradili jez, ki ga je odličen poznavalec okolja in sodelavec Kozjanskega parka Dušan Klenovšek opredelil kot najvišjega na Kozjanskem.
Svoje opažanje je zapisal z besedami: “Ker je voda v debelo plast humusa izdolbla globoko strugo, so nastali pogoji za gradnjo najvišjega bobrovega jezu na Kozjanskem.” Njegov meter je pokazal kar 200 centimetrov razlike v gladini vode.
Na straneh Kozjanskega parka so o bobrih med drugim zapisali, da je njegova prisotnost v našem okolju več kot dobrodošla. Njegove aktivnosti imajo številne pozitivne učinke na okolje, saj ne samo da preprečuje poplave in uravnava pretok vode, temveč tudi izboljšuje njeno kakovost in pomaga ohranjati biotsko pestrost. Pravzaprav je bobra mogoče primerjati z gradbenim podjetjem, ki deluje v skladu z naravnimi zakoni in v harmoniji z okoljem. Z glodanjem dreves pomlajuje obvodno vegetacijo in osvetli brežine ter ustvarja mokrišča, ki ščitijo pred sušo v poletnih mesecih in nudijo življenjski prostor različnim živalskim in rastlinskim vrstam.
Preberite tudi:
