Božič je za nami, kakšen teden pred tem pa so skavti v Šentjurju sprejeli plamen luči miru iz Betlehema, pri čemer se jim je pridružil sam celjski škof Maksimilijan Matjaž.
Geslo in poslanica letošnje luči miru je bilo upaj, zaupaj, stopi.
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Šentjurju so nato plamen, ki prinaša upanje, mir in radost, medse sprejeli soboto pred božičem.
Tako so sporočilo in namen poslanice razložili skavti, ki so jo prinesli:
Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel. V njegovi svetlobi zagledam bližnjega, ki sedi v temi. Tudi jaz sem bil kakor on. Takrat sem si želel moči, da bi lahko opazil bližajoči se plamen, zato mu previdno zakličem: »Upaj! Vedi, da kadar pred seboj vidiš senco, je za tabo luč.«
Tišina. Morda pa moj klic ni bil dovolj prepričljiv? Nočem se obrniti stran, zato stopim bližje in glasneje zakličem: “Zaupaj! Zaupaj sebi, meni, Njemu.”
Pogleda me in Luč, ki jo prinašam, mu osvetli obraz. Vidim izraz zaupanja. Sedaj mu lahko rečem: “Upaj, zaupaj in stopi korak proti Luči.” Toplota plamena ga ogreje in mu da moč, da pride k meni ter sprejme plamen. Upam, da bo nekoč tudi on lahko rekel: “Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel.”
Kaj sporoča poslanica?
Prvi del poslanice govori o zavedanju, da svet, v katerem živimo, nikoli ni brez slabih izkušenj in skrbi, vendar se kljub temu zavedamo, da je večinoma še vedno zelo lep. Nekateri ljudje tega včasih ne vidijo na enak način – včasih so to naši bližnji, včasih tudi neznanci. Najpomembnejša stvar, ki bi jo s poslanico radi predali naprej, je moč, da znamo opaziti človeka v stiski ter mu zmoremo ponuditi pomoč.
V drugem delu govorimo o prepogosti situaciji, v kateri smo se gotovo že vsi znašli. Mnogokrat se zgodi, da človeka v stiski le bežno pogledamo ali na hitro namignemo, da bo še vse v redu, v resnici pa se poskušamo iz neprijetne situacije čimprej izmakniti. Pomembno je, da se takrat ne obrnemo stran, ampak stopimo bližje. Navežemo se tudi na vrednoto zaupanja in dejstvo, da moramo v življenju zaupati sebi, bližnjim in Bogu.
Tretji del prinaša sporočilo, da človeku v stiski zares pridemo nasproti, ko se zanj potrudimo in mu v resnici želimo pomagati, biti opora. Pa vendar mora biti vedno vsak zase tisti, ki naredi prvi korak proti luči, proti svetlobi, proti novi priložnosti. Zadnja poved je enaka začetku poslanice, s čimer želimo prikazati, da lahko tudi druga oseba oziroma vsakdo to sporočilo prenaša naprej.
Fotografije: Župnija Šentjur
