S tem naslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Skrivnostni Boč. Eni prisegajo na njegovo lepoto, drugi na tamkajšnje zdravilne moči, tretji na to, da je zanje domača gora, »štajerski Triglav«. V Rogaški Slatini in Rogatcu se ne bodo nikoli sporazumeli, če je »štajerski Triglav« slatinski Boč ali rogaška Donačka gora, ki ima v resnici tri vrhove.. Jožica Amadea Demšar vidi Boč drugače.
Demšarjeva, ki je profesorica sociologije in pedagogike, je danes med drugim geomantka ter feng šuj svetovalka. Boč je odkrivala ter še odkriva skozi ključe, ki jih ti vedi nosita, to je kako prepoznati prostor in njegove energijske centre ter kako jih uporabljati. Markantno goro je najprej spoznala v domačih Slovenskih Konjicah, kjer jo je dan za dnem občudovala skozi okno svoje otroške sobe. »Takšne močne točke, kot je Boč, nagovarjajo k spremembi samega sebe,« je prepričana o gori, ki kraljuje nad gričevnato štajersko pokrajino. »To je zelo skrivnostna gora, polna energijskih točk, zelo posebnih mest, ki so se po moje v preteklosti uporabljale za iniciacijske, obredne prostore ter zato človeka še danes močno nagovarjajo. V primeru, če pride človek v njihovo bližino zavestno in je pripravljen sprejemati,« razlaga Jožica Amadea Demšar, ki je o Boču in njegovi (po) moči pred kratkim predavala v Knjižnici Rogaška Slatina. Zbrani so ji prisluhnili z velikim zanimanjem, saj po geomantski plati o svojem Boču skoraj še niso slišali. Pred nekaj meseci je Boč podobno predstavila na TV Slovenija, v oddaji Duhovni utrip.
Parsifal pri nas
Na Boču je veliko bukev, za kar ima geomantka seveda takoj pojasnilo: »Po kozmičnih zakonih naj bi bila bukev zbiralnik energije planeta Saturna, kar pomeni, da je tu veliko njegove energije, prostora učenja. Zelo zahtevnega, sistematičnega učenja.« Za Boč ugotavlja, da je za regeneracijo duha izjemen prostor.
Med točkami Boča, ki so prevzele Demšarjevo, so seveda starodavne Studenice, z dominikanskim samostanom. Ustanovila ga je grofica Zofija Rogaška, doma iz Rogatca, ki je tod med jezdenjem odkrila izvir vode. Ob tamkajšnjem izviru žive vode, ki naj bi bil povezan z jezerom znotraj Boča, se še danes ustavljajo ljudje, ki prisegajo na njeno zdravilno moč. V Studenicah, kjer imajo urejen energetski park, so poleg tega tri skrivnostne, lepe votline, da o plošči studeniške cerkve, ki je povezana z mitom o Parsifalu, ne govorimo. »Zgodba Zofije Rogaške me je zelo zainteresirala tudi zaradi podobne zgodbe z Matildo di Canossa, toskansko princeso, ki je ravno tako jezdila v bližini Orvala, našla vodni izvir ter postavila samostan. Zaradi povezave z mitom o Parsifalu lahko Studenice postanejo takšna svetovna atrakcija, kot je danes Orval, če se bodo našle utemeljene potrditve povezanosti s tem mitom seveda, « je prepričana Jožica Amadea Demšar.
Boč je nasploh gora votlin, jam in vodnih izvirov, tam je ohranjena celo nekdanja rimska cesta. Ste vedeli, da je ob potoku Šega najdaljša štajerska jama Belojača, dolga okoli pol kilometra? »To je čudovita jama, ki prevzame s svojo skrivnostnostjo, saj je še očuvana ter negovana. Zelo rada bi doživela tamkajšnji koncert ob baklah, ko v tej zastrti svetlobi zazveni glasba Mihe Pogačnika,« je nad Belojačo navdušena profesorica Demšarjeva. Posebej jo je pritegnila legenda, da naj bi se v Belojačo zatekel ter v njej skrival Parsifalov sin. »Tako, da vedno znova naletimo na ta mit o Parsifalu ter njegovo sporočilo iskanja svetega grala,« ugotavlja Demšarjeva. »Sveti gral je kot sveta kri in kaj je simbol Boča? Velikonočnica, ki je zopet roža, povezana s Kristusovim impulzom, s sveto krvjo.«
Razbojnica Špelka
Posebna točka Boča je Špelkina jama, spet z ženskim principom tega prostora ter povezana z legendo. Po izročilu je v tej jami v 18. stoletju bivala razbojnica Špelka, skupaj s svojo moško ekipo. »Naredili so predrzen načrt ter, kot pravijo viri, ugrabili sina grofa Dizme Attemsa in zahtevali odkupnino. Žal se je končalo s Špelkinim obglavljenjem na Štatenbergu,« pripoveduje nevsakdanjo zgodbo štajerska rojakinja.
Veliko zanimivih prostorov je še na Boču, med njimi vsaj še Formile, z dvema vrtačama, kamor naj bi bilo za kazen pogoltnilo vas, v kateri so za veliko noč orali. Na skrivnostni gori so prav tako vse mogoče živali, od netopirjev v jamah do krokarjev, ki so v nekaterih kulturah ptice sonca. »V stari Grčiji so, na primer, s krokarji določili, kje bodo gradili svetišča,« razlaga Jožica Amadea Demšar. Ne manjka niti kačjih pastirjev: »Ti so simboli vilinske energije in na Boču so ponekod v velikih rojih.«
V Boču je torej, po njenem opažanju, skrita velika moč. »Zame je največja ta, da s svojim poslanstvom nagovarja, da se zavemo, da ima vsak od nas svojo vrednost in svoje poslanstvo ter da ni vseeno, če ne potegnemo ven svojega ekskaliburja – simbolnega meča osebnega poslanstva, če se torej odpovemo svojemu poslanstvu. To pomeni, če ne opravimo svoje domače naloge v tem življenju.« In zakaj ima vso to veliko moč ravno Boč? »Mislim, da po eni strani zaradi svoje lege, zaradi svoje strukture. Menim, da je prav ta legenda o jezeru znotraj Boča tisto, kar mu daje to čarobnost, to moč ter poslanstvo. In to ne le za ožji prostor, ampak za vso Slovenijo.«
Boč je gora otroštva geomantke in svetovalke za feng šuj, Jožice Amadee Demšar, ki jo je opazovala z okna svoje otroške sobe v domačih Slovenskih Konjicah. Gimnazijo je obiskovala v Celju, bila je dopisnica Novega tednika, nato je ostala v Ljubljani, kjer je diplomirala na oddelku filozofske fakultete za pedagogiko in sociologijo. Vrsto let je bila samostojna svetovalka Zavoda RS za statistiko, nato samostojna raziskovalka. Kot soavtorica je sodelovala pri oblikovanju energijske majice ter energijskega stola, ki je prejel v Pittsburghu zlato medaljo ter v Nürnbergu bronasto. Za terapevtko za nehipnotično regresijo se je izšolala pri dr. Janu Ericu Sigdellu, ki je med začetniki te metode, z reikijem pa je začela pri Gerardu van Kesterenu, ki mu je odprla vrata na Slovenskem. Zadnje desetletje in pol se ukvarja z osebnim svetovanjem, s »personal coachingom«, predvsem za poslovneže ter športnike, med katerimi je skoraj pet let svetovala Andražu Vehovarju, Brigiti Bukovec, Dušanu Mravljetu … Jožica Amadea Demšar, ki živi danes v okolici Iga pri Ljubljani, je mama štirih otrok. Zadnjega je rodila pri svojih 47 letih.
Brane Jeranko, Novi tednik, 22. 12. 2009
