S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Pred 50 leti je pisateljica Ana Wambrechtsamer, ki je znana po knjigi »Danes grofje celjski in nikdar več« napisala kroniko Planinskega gradu in trga. Pisateljica je zbrala originalne podatke iz deželnega arhiva v Gradcu. V nekaj nadaljevanjih bomo seznanili naše bralce z zanimivostmi iz kronik, ki bodo zajemali kratko zgodovino Planine, o izvirnih zapisih iz urbarjev, tlaki in desetini, kmečkih uporih, turških vpadih, kugi itd.
UPOR KMETOV
Zadnji kmetski upor na Spodnjem Štajerskem se je razbil pred planinskim gradom. O tem dogodku je pisal bivši planinski župnik Janez Barbo, ki je bil v tistem času v Podsredi škofovemu ordinarijatu sledeče:
»Upor je začel v Loki pri Zidanem mostu. Podložniki v Loki so se spuntali 30. rožnika 1790. zjutraj, obstopili grad in zahtevali govoriti z graščakom Apfalterjem. Ko je prišel iz gradu, je moral stopiti na oder, ki so ga kmetje v naglici postavili in zahtevah, da jim ustno in pismeno potrdi, da gradu ni treba več delati tlake. Nato so pustih barona pri miru, prijeli so pa grajsko hišno, katero so slekli in jo potem s pestmi in šibami pretepli. Ko sta župnik in grajski oskrbnik slišala ta hrup, sta pobegnila v Celje.
Ko je baron podpisal, kar so zahtevali in ko je bila hišna dovolj tepena, se uporniki niso več dolgo mudili v Loki, temveč so se napotili z velikim krikom in vikom ob Savi proti Sevnici. Vse kmetije in vasi ob poti so poiskali in vsem kmetom, ki niso hoteli prostovoljno z njimi so žugali, da jim zažgejo hiše. Zato ni ostal nobeden doma in trop je med potjo vedno bolj naraščal spremljan od klicanja in kričanja žena in otrok, ki so ostali pri hišah. Poslali so nekaj hitrih selov na Planino, ki so tamkajšnje podložnike povabili, da naj se tudi udeležijo upora.
Večina planinskih kmetov je nato hitela po bližnjici v Sevnico, kjer je tekom popoldneva kmečka četa narasla na približno 3000 mož.
Najemniku sevniškega gradu se je godilo prav tako kakor zjutraj Apfalterju v Loki. Tudi on je moral pred gradom stopiti na oder ter vse podpisati in priznati, kar so zahtevali grozeči in razsajajoči kmetje. Prisilili so ga tudi, da je dal v trgu preklicati z bobnom, da je vsa tlaka in desetina razen deželnih davkov in kaplanske berje odpravljena… Medtem ko se je vse to godilo v trgu so šli nekateri domači kmetje nad grajskega pisarja, ki je sedel v svoji sobi obdan od urbarjev in tlačanskih zapisnikov. Pisarja so prijeli ter mu izpulili vse lase, da se je nazadnje gol kakor starec s krvavečo glavo v hudih bolečinah zgrudil pod mizo. Nazadnje so uporniki spraznili grajsko vinsko klet in so se odpravili še ponoči proti Planini. Prihodnje jutro, dne 1. malega srpana ob osmih so prihajali spuntani kmetje v trg. Prvi so takoj leteli v cerkev ter začeli zvoniti z vsemi zvonovi, da bi naznanili vsem kmetom daleč naokoli upor. Enako se je zgodilo pri sv. Križu, St. Vidu in v Zagorju.
Protasi, ki je že prejšnji dan zvedel o uporu in nevarnosti si je izprosil od celjskega poveljnika 15 vojakov, ki so bili, ko so prišli kmetje s šentviškim kaplanom Apatom že v gradu. Uporniki so z velikim hrupom in kričanjem obstopili grad in zahtevali, da se jim izroči graščak. To se jim je seveda odreklo. Sicer pa se je stari Protasi s svojim sinom Jožefom pokazal pri oknu in je kmete posvaril, da naj odnehajo in se mirno razidejo vsak na svoj dom.
Namesto tega so pa kmetje vedno huje razsajali, preklinjali in divjali pod grajskimi pečinami. Ker torej prijazno govorjenje ni nič zaleglo, se je kmetom; žugalo s streljanjem in ko so še bolj; besneli in kričali, so vojaki najprej ustrelili samo s smodnikom brez krogel, da bi prestrašili upornike. Tako je šlo streljanje in prigovarjanje od ene in žuganje in kričanje od druge strani naprej do šestih zvečer. Kar je ustrelil vojak s kroglo med kmete in neki podložnik se je zgrudil težko ranjen. Takoj so se vsi uporniki zbrali okoli njega in nihče ni več pazil na grad in grajska vrata. Ta trenutek so vojaki porabili in planili streljaje iz grajskih vrat. To je kmete tako preplašilo, da so se razbežali na vse strani. Deset upornikov je ranjenih obležalo, vsi drugi so pobegnili in se niso več zbirali.
Tako je bilo zopet vse pomirjeno. To pripoveduje župnik Barbo.
Zadnji spodnještajerski kmečki upor se je torej končal pred starim planinskim gradom. To je bil tudi zadnji sovražni naskok na grad.
Ernest Rečnik, Novi tednik, 22. 11. 1979
