Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

V Kozjem problem številka ena


S tem nadnaslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:

Kozjani v zvezi z zdravjem resnično nimajo sreče. Najprej se jim je zatikalo pri graditvi zdravstvenega doma, zdaj pa ko ga imajo in to v luksuzni izvedbi, pa nimajo sreče z zdravniki. Imajo jo (zdravnico) in jo nimajo. Trenutno je na porodniškem dopustu, do katerega ima vso pravico. Kozjani pa s tem niso zadovoljni, ker nimajo ustreznega ali točneje rečeno, nimajo stalne zamenjave. Morda je tudi zato pri njih vzklila želja po dveh stalnih zdravnikih, ki bi imela, kot pravijo, dovolj dela.

Trenutno pa v Kozjem z zdravniško oskrbo niso zadovoljni, ker menijo, da se ne morejo zanesti na zdravnike, ki prihajajo v nuji v Kozje iz različnih krajev.

V zvezi s tem vprašanjem smo iskali podatke v Zdravstvenem centru, tozdu Šmarje, kjer so nam povedali, da imajo velike težave s kadri. Dejali so, da prihaja v Kozje zdravnik iz Podčetrtka in da je v stalni pripravljenosti, vsako sredo popoldne pa ordinira v Kozjem zdravnica iz Šmarja. Če prebivalci niso o tem obveščeni, je to krivda medicinske sestre, ki ne napiše ustreznega obvestila. Kadrovska zasedenost z zdravniki je sicer v šmarski občini čisto po normativih in sicer pride en zdravnik na 2500 prebivalcev. A če odpove le eden, se vsa zgradba poruši. Tako zmanjka enkrat zdravnika v Rogaški Slatini, naslednjič kje drugje in tokrat v našem primeru – v Kozjem. Ker so Kozjanci že siti večnih sprememb in ker pri tem menda še obveščanje ne deluje najbolje (preverjali nismo ali visi listek z obvestilom o ordiniranju zdravnika v zdravstvenem domu v Kozjem ali ne), se raje napotijo k zdravniku v Senovo ali na Planino. Skratka – v Kozjem imajo trenutno z zdravnikom objektivne težave, če pa gre za malomarnost, pa čeprav samo zaradi obvestila, pa je potrebno ustrezno ukrepati. Tako ne bo več nepotrebnega beganja in čakanja, Kozjani pa bodo lažje dočakali svojo stalno zdravnico.

Zdenka Stopar, Novi tednik, 11. 10. 1979