Decembra lani je Sladka Gora po trinajstih letih ponovno dobila svojega duhovnika. Zanimivega možakarja (kot sam rad pravi moškim), Viljema Lovšeta.
Ko je po prihodu iskal prvi stik s skupnostjo, župnijo, ga je našel v sladkogorskem baru. Tam je spoznal klene sladkogorske može in preko njih izvedel tudi, da župnija Sladka Gora, kljub temu, da že tako dolgo živi v soupravi sosednje, šmarske župnije, še zdaleč ni mrtva.
“Skrbijo za cerkev in okolico, to vse je teklo, ves čas, čeprav niso imeli svojega duhovnika. Od pevskega zbora, urejanja in krašenja cerkve in okolice, do vsega ostalega,” je bil nad svojimi župljani že od začetka navdušen Lovše. Nato jih je osebno obiskal ob božičnih blagoslovih, zdaj ima namen, da obišče družine birmancev.
In ker je sam specializiran za moško duhovnost in tudi začetnik po Sloveniji vse bolj popularnih moških odmikov in moških skupin, v katerih možje v medsebojnem odnosu, deljenju in izkušnji črpajo moško moč in trdnost za življenje, ima željo in načrt eno tako “skupino možakarjev”, dobiti skupaj tudi na Sladki Gori. Lovše k njej odprto vabi vse, ne zgolj Sladkogorčanov. Prvič se bodo na Sladki Gori dobili v petek, 18. oktobra zvečer.
Konec lanskega leta so sladkogorski farani medse odprtih rok sprejeli novega duhovnika. “Sladkogorčani so me bili veseli, čutil sem, da sem dobrodošel,” nam zaupa Vili Lovše ob srečanju v pisarni obnovljenega sladkogorskega župnišča. Svoje nove farane je spoznaval na božičnih blagoslovih, kjer je obiskal 360 hiš in praktično povsod čutil naklonjenost. “Bilo je lepo, zame je to bilo prvič, vstopiti v družine, zapisal sem si vsa imena, popisanega imam več kot pol zvezka,” našteva in dodaja, da si skuša zapomniti njihova imena.
Odsotnost stalnega duhovnika v župniji se najbolj pozna ravno pri osebnih stikih med duhovnikom in župljani. Iz Šmarja se pokrivajo štiri župnije, tamkajšnji duhovniki ne zmorejo vsega. “Zdaj sem tukaj, med ljudmi. Prejšnjič sem obiskal družino, ki ji je umrla mlada mamica. Molili smo skupaj. Obiskal bi rad vse družine birmancev, 14 jih imam. Če je treba, lahko pomagam tudi fizično. Želim si spoznati vse župljane. Bog nas ima rad, to želim posredovati,” pravi Lovše in dodaja: “Pomemben je oseben pristop, pogovor, da vsi začutimo, da smo Božji sogovorniki, sodelavci, člani skupnosti, vsaka mama, oče, stara mama, stari ata …”
Možakarji črpajo iz izkušenj in (ne)moči drug drugega
Ravno na slednjem, osebnem pristopu in pogovoru namreč, Viljem Lovše gradi temelje moškim skupinam, katere so po Sloveniji vzklile iz tako imenovanih odmikov za moške, ki sta jih s sobratom začela izvajati leta 2008.
“Ko se možakarji dobimo, vsak pove svoje izkušnjo, svoje doživljanje, dojemanje ob določeni temi. Vsak je sprejet, spoštovan, ker Bog vsakega spoštuje. Iz tega rastemo: poslušam nekoga, ki je star 70 let, jaz pa morda 26 ali 30, poslušam njegovo izkušnjo, začnem razumeti, da se mi dogajajo podobne stvari in me je strah zadev, ki jih je nekdo že dal skozi. Preko te izmenjave rasteš in dobiš moč, ki je prej nisi imel,” metodo opisuje Lovše.
Ampak kaj sploh pomeni moška moč? Lovše odgovarja, da je naša moška moč v tem, da imamo moč besede, odločnost, ki jo denimo rabijo otroci pri vzgoji. V moških skupinah dobiš moč, da si božji sogovornik, da postavljaš meje, da odpiraš horizonte, prebujaš življenje itd.. To drug ob drugem dobivamo kot zapoznelo iniciacijo.
Včasih so preko obredov iniciacije fante uvajali v moški svet. Tako imenovane “primitivne kulture” to iniciacijo še vedno počnejo, da fante naučijo pet glavnih stvari: da je življenje težko, a to ni nič posebnega, da sprejemajo težo življenja nase, da niso središče vesolja, da nad njim ne morejo imeti nadzora in da so umrljivi.
Sodoben (zahodni) svet je iniciacije izbrisal ali razvodenel in to je eden od problemov usihanja moškosti v sodobni družbi. Zato je po Lovšetovih besedah danes bistveno, da moški upajo biti možje, očetje in sinovi … vse to se s sodobno družbo podira.
Kakšen je sladkogorski moški?
In sladkogorski moški, kako jim gre? “Všeč mi je, da so moški še vedno povezani, da sodelujejo med seboj, se dobivajo v baru, pogovarjajo,” navaja Lovše. Kljub temu, da baru priznava doprinos h krepitvi moške moči, pa meni, da ima pri tem gostilniška razprava tudi svoje omejitve.
V baru imaš namreč ljudi ki vseskozi govorijo in nič ne poslušajo. Drugi se malo napije in je težek. V moških skupinah pa, tako Lovše, smo trezni, ker ko si trezen, je tvoja izkušnja resnična, govoriš resnico, tudi če ne moreš vsega povedat. “To te spremeni, ne rabiš se skrivat, blefirat, vidiš, da se drugi prav tako bori, dobiš moč, ki je prej nisi imel, to je moška moč, drugačna od tiste, ki ti jo da žena.”
Tako doktor znanosti kot kmet kdaj mislita, da obvladata vse in tega ne potrebujeta, ampak vsi se borimo, imamo svoje pasti, karikira Lovše.
Izziv: zbrati možakarje
Zato sladkogorski duhovnik poln optimizma vabi sladkogorske in okoliške možakarje, da se mu pridružijo v moški skupini, kjer tudi duhovnik ni glavni, temveč eden od njih. Z njimi se želi dobiti v petek, 18. oktobra ob 19. uri, po večerni maši, na dvournem uvodnem srečanju.
Vse drugo bo sledilo iz tega. Morda tudi enodnevni odmiki za moške na Sladki Gori, ali pa vikend odmiki, kakršne po Sloveniji izvaja štirikrat letno, med drugim tudi v bližnjem Olimju, kjer se bodo na odmiku dobili med 22. in 24. novembrom. Marca naslednje leto pa bo Lovše na Sladko Goro pripeljali od 200 do 300 moških na vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov.
Ampak z lokalnimi možmi začenja na začetku, počasi, korak za korakom. Kot korak za korakom pripravljajo prostore v sladkogorskem župnišču. Ti so že gostili nekaj očetov v vikend odmiku, Lovšetova ideja pa je, da bi sobe pripravil za skupine dvanajstih, morda celo osemnajstih ljudi. Tih, miren, malenkost odmaknjen in v vseh pogledih navdihujoč sladkogorski okoliš je namreč idealen za tovrstna moška druženja.
Se boji, da odziva ne bi bilo? Lahko se to zgodi, a Vili Lovše je previdno optimističen: “ko smo začeli leta 2008, sem se spraševal, če bo sploh kdo prišel. In potem se je prikazalo 22 moških. S sobratom skoraj nisva mogla verjeti. V teh letih je skozi odmike za moške šlo že 1500 moških, po Sloveniji deluje 19 moških skupin.”
Glede na lastne izkušnje je torej nov sladkogorski duhovnik lahko optimističen. Moški so pač vsepovsod enaki, potrebujejo iste stvari. A tudi zadržki do takšnih srečanj so isti, ponekod močnejši, drugod šibkejši. Kako močni so pri sladkogorskih moških, bo znano kmalu.
