Čeprav cerkvene statistike, vsakoletno zajete v Poročilu Katoliške cerkve za minulo leto, še vedno kažejo trende padanja števila zakramentov kot so krsti, birme in poroke, precej manj kot pred desetletji pa je tudi odločitev mladih fantov za duhovništvo, se laiško jedro slovenskih katoličanov krepi.
Po Sloveniji namreč zadnja leta cvetijo programi za poglobitev vere kot so zakonske skupine, moške skupine, seminarji in duhovne vaje, pa tudi različne oblike izvajanja družinske kateheze kot nadomestila ali nadgradnje tradicionalnega verouka. Verniki se vanje vse bolj aktivno, pa tudi vse bolj množično vključujejo.
Po zgledu župnije sv. Danijela v Celju, kjer je družinsko katehezo pred dvema letoma uspešno uvedel nekdanji šmarski župnik Tadej Linasi, so koncept aktivni laiki prenesli tudi v župnijo Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah. Tukajšnji župnik Damjan Ratajc je dal svoj blagoslov, v pripravo duhovnega programa pa je zagrizel dr. Janez Kozinc, ki v Šmarju sicer primarno vodi propedevčni letnik.
Navkljub skrbi ali bo zasejano seme novega poglobljenega verskega programa v župniji pognalo, se je izkazalo, da so bili pomisleki odveč. Na prvem srečanju prejšnjo nedeljo, 6. oktobra, se je namreč zbralo kar 18 družin, v program pa je prijavljena še ena več.
Podeželske župnije, kot je tudi šmarska, se v sodobnem času sicer ne soočajo s tolikšnim upadom vernikov, kot je to značilno za mestne župnije, saj je tudi tako imenovani kulturni, tradicionalni vidik krščanstva še močan. Starši, četudi od Cerkve oddaljeni, svoje otroke še vpisujejo k verouku, poskrbijo, da dobijo zakramente kot so krst, sv. obhajilo in birma.
Pa vendar je prakticiranje verskega življenja v tovrstnih družinah neredko precej skromno. Temu pa je tudi prilagojen tradicionalni verouk, kjer se kateheti ukvarjajo s čistimi osnovami, kot denimo to, da za božič praznujemo Jezusovo rojstvo in ne prihoda Coca Colinega Božička, ter da velika noč ni praznik čokoladnih zajčkov, temveč smrti in vstajenja Božjega sina, ki je s tem odrešil vsakega izmed nas.
V takšnih razmerah obstajajo versko aktivnejše družine – starši in otroci, ki si v svojih župnijah želijo in pričakujejo več od zgolj osnov, ki so jih sami otrokom položili že v zibelko. Zato so po Sloveniji začele nastajati druge oblike kateheze, za bolj poglobljen in razmišljujoč pristop k veri. Okoli njih pa so začela nastajati trdna občestva, ki sčasoma prerastejo v gonilo aktivnega življenja župnije.
V šmarski župniji denimo že obstajajo okrog pevskega zbora, pa župnijske Karitas, zakonske skupine in še kje. Po novem pa se občestvo predvsem mladih družin formira tudi okrog družinske kateheze.
Branko Golež: izkušnjo iz Celja želimo prenesti v domače okolje
Tri šmarske družine, Goleži, Dečmani in Limbeki, so minuli dve leti družinsko katehezo obiskovale pri Tadeju Linasiju v župniji sv. Danijela. ” Iz izkušnje, ki smo jo pridobili v Celju, smo se odločili, da bi z družinsko katehezo poskusili tudi v domačem kraju,” nam je na prvem srečanju povedal eden od pobudnikov, Branko Golež. Družinam želijo ponuditi podobno izkušnjo, nekaj novega, skupno preživeti čas tako znotraj družine kot druženje z ostalimi družinami, kar se potem povezuje v občestvo.
Družinska kateheza poteka enkrat mesečno, v Šmarju na prvo nedeljo v mesecu, in se začne z udeležbo pri sveti maši. Takoj po maši družine pripravijo pogostitev za vse vernike, da se ljudje ustavijo, družijo ob kavici, kapljici vina ali kozarcu soka in koščku ali dveh peciva. Nato se družine podajo v župnijske prostore, kjer imajo otroci lasten program po starosti, ki ga pripravljajo animatorji, starši pa svojega. Najprej skupinski uvod, ki ga pripravi duhovnik Janez Kozinc, kjer poda izhodišča za razmišljanje, pogovor o izbrani temi, nato pa starši v treh skupinah podelijo svoje poglede na obravnavano tematiko, pod vodstvom enega od treh voditeljskih parov z izkušnjami iz Celja.
Prva takšna tema je bila molitev – kaj sploh to je, kako jo vidimo, doživljamo, je to res zgolj drdranje naučenih obrazcev ali je lahko še precej več od tega, kako nam lahko pomaga pri premagovanju izzivov vsakdanjega življenja in podobno.
Po koncu vsebinskega dela sledi še skupno kosilo vseh udeležencev, kjer je priložnost še za kakšen pogovor, povezovanje, razglabljanje bodisi o globokih, bodisi o povsem vsakdanjih stvareh.
Čeprav je vidik medsebojnega druženja pomemben del ustvarjanja občestva, pa je družinska kateheza več kot to, opozarja Golež. Gre za poglobitev verskega življenja in krepitve župnijskega občestva “v veri in resnici”, bi lahko povzeli.
Izjemen odziv družin, ki ne prihajajo le iz šmarske, temveč tudi okoliških župnij, denimo Šentvida, Zibike in Kristan Vrha, je lahko spodbuda za druga župnijska občestva v okolici, da tudi same pristopijo k vzpostavljanju tovrstnih programov.
Poglejte še:
