Kozjansko in Obsotelje je rojstna gruda preštevilnih izjemnih Slovencev: nekaterih dobro poznanih javnosti, drugih širše spregledanih, celo zamolčanih, če so bili oporečniki v prejšnjem, nedemokratičnem režimu.
Eden takšnih je bil duhovnik, teolog in filozof Franček Križnik, kmečki fant s Sotenskega pri Šmarju, ki je postal intelektualni izpraševalec vesti voditeljev in ideologov komunističnega režima, hkrati pa trn v peti marsikomu v cerkvenih vrstah.
Družbeno se je aktiviral že kot dvanajstletni deček ter z ostrino misli in duha vodovje burkal vse do tragične smrti v prometni nesreči na Nemškem marca 1980.
Ubila ga naj bi UDBA, ker je pred smrtjo na njegovo željo spovedal Josipa Broza Tita, je kontroverzna informacija, ki jo je zapisal Žarko Petan in po kateri se je zanj slišalo tudi širše. A njegovi bližnji pravijo, da so to le prazne govorice, prava Križnikova vrednost pa se skriva v prodornosti njegove družbene misli.
In, kot se kaže danes, je ta bila tako lucidna, vizionarska in posledično pomembna, da znani teolog dr. Ivan Štuhec meni, da bi Šmarčani o Frančku Križniku morali pripraviti simpozij, nato pa mu postaviti doprsni kip.
Tako je Šmarčanom predlagal na petkovem spominskem večeru v prepolnem šmarskem Muzeju baroka, kjer so z gosti, Križnikovima prijatelja dr. Francem Smoletom in Božidarjem Brezinščakom Bagolo, obujali spomine na njegovo zapuščino.
Papež Frančišek pravi, da morajo duhovniki “smrdeti po ovcah”, s čemer sporoča, da morajo biti za ljudi in med ljudmi. Ampak kaj je bilo na temu mladeniču, ki je že kot otrok smrdel po kozah, ovcah, kravah in drugih domačih živalih s kmetije, kot je primero potegnil Štuhec, da si je že v kot 12-letni ministrant v času trdega komunizma prislužil dolg zapis v časopisu Novi tednik?
“Dvanajsteltni ministrant pisal letake protidržavne vsebine,” je bil naslov članka, v katerem se avtor čudi, kako je lahko tako razgledan in nadarjen deček v vsakodnevnem stiku z duhovščino zapadel pod vpliv vere in se lotil pisanja letakov protikomunistične vsebine. “Ves srh mladega srca je zlil v letake, v katerih je kristjane pozival na boj proti komunizmu,” je novinar, oziroma družbenopolitični delavec, kot so novinarji takrat bili, zgroženo zapisal v svojem članku. Dodal je še, da je mladi delikvent na šolska vrata nalepil letak: “komunisti, kaznovani boste od Boga!”.
No, komunizem je bil kaznovan s propadom ter prihodom svobode in demokracije tudi v Slovenijo. A žal Franček Križnik tega ni dočakal.
Je pa še danes, 80 let od njegovega rojstva in 43 let po smrti, njegova teološka in filozofska misel še vedno aktualna in sveža, kot bi se v glavi intelektualca porodila včeraj. A intelektualcev takšnega kova, kot je bil Franček Križnik, danes katoliška srenja ne premore, je kritično ugotavljal dr. Ivan Štuhec.
Zato so, skupaj z gostoma, domačinom dr. Francem Smoletom, avtorjem knjige o Križniku Zaustavljeni David ter slovensko-hrvaškim publicistom Božidarjem Brezinščakom Bagolo s Huma na Sutli, navajali in citirali kar nekaj nesmrtnih Križnikovih vpogledov v takratno in bodočo (zdaj sedanjo) družbeno realnost.
“Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci.”
Naravo njegove osebnosti je najbolje povzel še en Križnikov prijatelj, Alojz Rebula, v stavku, da “Križnikova sproščenost meji na izzivalnost, njegov pogum pa na predrznost.” In kot takšnega ga v resnici niso marali tako vladajoči marksisti, oziroma komunisti, kot tudi marsikdo v kleriških vrstah, saj Križnik ni štedil s kritiko tudi na račun cerkvenega klerikalizma.
“Križnik je fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na 500 tisoč. Odlikovala ga je Intelektualna ostrina, političen čut, značajska brezkompromisnost, očarljiv štajerski temperament,” je o njem dejal Franc Smole.
Kot mlademu bogoslovcu se je Ivanu Štuhecu usedla predvsem naslednja Križnikova misel: “Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci.” Mladim bogoslovcem je Križnik na predavanjih povedal, kako si je predstavljal duhovnika med slovenskim ljudstvom.
Križnik našteje vse to, kar so duhovniki bili v preteklosti in kaj bodo v bodoče: “v prihodnje duhovniku ne bo treba biti umen kmetovalec, učen znanstvenik, ugleden pisatelj ali spreten politik. Predvsem naj bi se duhovnik ne vtikal in vmešaval v poklicno politiko, v kolikor to ne zahteva verski imperativ obrambe splošnih, za vse obvezujočih človekovih pravic.”
Križniku je torej bila zelo jasna ločnica, da se duhovnik v dnevno politiko ne sme vtikati, obenem pa ne sme biti tiho, kadar so kršene od Boga dane človekove pravice in pravica do svobode veroizpovedi.
Svoboda nad vsem
Franček Križnik je razumel svobodo kot tisto vrednoto, ki se je ni bil pripravljen za nobeno ceno odreči, pa če je šlo to znotraj Cerkve ali znotraj takratne totalitarne družbe. Zaradi tega je imel določene težave v Cerkvi in velike težave v takratnem političnem sistemu. Zapisan tej svobodi je bil hkrati zapisan resnici: preko svobode je hotel priti do resnice, pravi Štuhec. Teološka misel je bila zgrajena na predpostavki, da nas je Kristus osvobodil za svobodo in resnico.
Namesto sveže kipeči kvas so kristjani posušena skorja z obrobja
“Spričo marksistične epidemije, zame je marksizem največja herezija današnjega časa, smo se kristjani primorani vprašati koliko je tudi krščanstvo v svoji poljudni izdaji še dandanes za določeno plast družbe ne predstavlja zgolj ali predvsem navade, dobrega starega običaja, družbenega prestiža in stimulansa, duhovne plitkosti ali osebne lenobe… ” je Križnik diagnozo površinskosti povprečnega slovenskega kristjana zaznal že pred več kot štiridesetimi leti.
In nadaljeval: “Najbolj me vznemirja in hkrati jezi to, da v mrzlici dohitevanja Cerkev danes kot prisiljena venomer ponavlja, kako se mora posodobiti, reformirati, prilagoditi svetu, iti s časom. Kristjani smo že dolgo tega na repu, ne na čelu zgodovine. Nismo sveže kipeči kvas, marveč posušena skorja na obrobju zavesti sodobnega človeka.”
Kot pravi Ivan Štuhec, je Križnik “tako zadeto, tako preroško zapisal točno to, kjer se danes kristjani v Sloveniji in Evropi nahajamo še bistveno bolj kot v Frančkovem času. Opozori na to pomanjkanje osebne vere in osebno angažirane vere sodobnega sveta predvsem v kulturi.”
Ko je vstopil v dialog z marksisti je po Štuhečevih besedah hotel, da bi kristjani na intelektualni ravni vstopili v pogovor s tistimi, ki so se imeli za edine intelektualce. Da bi oni, kristjani, teologi, filozofi … s svoje strani sodelovali v tem dialogu. A ta dialog je bil zablokiran, ker se je nasprotna stran bala pameti, kateri bi težko parirali.
“Kar je danes najbolj hudo za našo cerkev je, da je te pameti vedno manj, vedno manj je iskrivega dialoga. Zadnjih 15 let na odprti sceni ni več odprtih debat o nobeni stvari,” opozarja Ivan Štuhec.
Križnikov prispevek k osamosvojitveni misli
Štuhec je v epilogu večera predlagal, da bi Šmarčani o Frančku Križniku naredili simpozij, saj o njem še veliko ne vemo, počasi pa odhajajo tisti, ki so ga res dobro poznali. Malo je denimo znano, da je, skupaj s študentskimi kolegi v Rimu, že dvajset let pred osamosvojitvijo in Novo revijo bistveno sodeloval pri besedilu, ki je kasneje postalo neke vrste osnutek za slovensko ustavo. Zato si v Šmarju zasluži doprsni kip, je prepričan Štuhec.
Podobno razmišlja tudi organizator večera, Jožef Čakš, ki je pogovor povezoval in dal vedeti, da to ni zadnje tovrstno srečanje na temo Križnikove intelektualne dediščine. Žal prekmalu prekinjene s smrtjo v prometni nesreči v bližini Münchna, ki jo je Franček Križnik nemara slutil, ko je zapisal spodnjo misel:
»Tisti redki izbranci v zgodovini, ki so si drznili vreči svetu resnico v obraz, so to svoje zaletavanje v zid tako ali drugače drago plačali. Resnica, ki je Kristus, se spričuje le na Njegovem križu. Resnica je netivo, je dinamit, je meč, je ofenziva proti laži, sebičnosti, hudobiji, nasilju. Resnica je revolucija svobode in pravice.«
