S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Na prireditvah v Zibiki je vedno veselo,« je med pozdravom na nedeljskih šaljivih Igrah brez meja trdil šmarski župan Čakš. Da ima prav, je pričala množica obiskovalcev, ki so bodrili svoje ekipe, pri tem pa se nasmejali do solz. Na prizorišču zibiških šaljivih iger so se namreč pomerili Brecljevo nad Šmarjem, Gaberke pri Šoštanju, mladi kmeti v z območja Pristave, Sveti Štefan, Šalek pri Velenju ter Zibika.
Prireditev je bila na Jernejevo nedeljo, ko v Zibiki praznujejo krajevni praznik. Pretekla leta je bil v znamenju srečanj narodnozabavnih ansamblov, ker se muzikantske zahteve spreminjajo ter v želji po novem, pa so se letos spomnili šaljivih iger. Te so v velikem svetu v modi, v mali Zibiki pa so jih priredili pod vplivom kmečkega življenja. Čisto brez domače glasbe vendarle ni šlo, za kar sta poskrbela dueta mladih muzikantov, bratov Borovšak iz Zibike ter bratov Medved s Kristan Vrha. Tako je bil Kristan Vrh zastopan vsaj po glasbeni plati, saj si je njihova ekipa glede tekmovanja na šaljivih igrah premislila.
Važno je sodelovati, so ugotovili že predniki, pa tudi na nedeljskih zibiških igrah je bilo tako. Tam so bile zbrane ekipe z dveh koncev celjskega območja, s Kozjanskega ter iz Šaleške doline. Vse se je začelo z velikimi vrečami, v katere sta morala po ena tekmovalka in en tekmovalec, ki sta morala čimprej priskakljati v cilj. Na travi se je bolj ali manj zatikalo, zato so padali, pri tem pa izgubljali dragocene sekunde. V vreči se je najboljše počutil par z Brecljevega, ki je bil najhitrejši. Obiskovalci so se zatem nasmejali igri hitrega nošenja vode v vinski brenti, čez oviro seveda. Zmagal je tisti, ki je med prenašanjem iz ene kadi v drugo izgubil najmanj vode. Tekmovalci so bili mokri do kože, strokovna komisija pa je neusmiljeno merila gladino. Najboljši je bil tekmovalec Sv. Štefana. Za nameček je ožel v kad svojo premočeno majico, kar pa na zmago ni vplivalo.
Z dobro voljo so nato nadaljevali poletni smučarji. Na paru posebej izdelanih lesenih smuči so drsali proti cilju po trije naenkrat, najhitrejša pa je bila trojka Zibike. Ta je zmagala tudi v gasilsko obarvanem zbijanju posode, z vodnim curkom. Po svoje je bilo mokro znova v naslednji točki, v kolesarskem znojenju čez drn in drn. Tekmovalci so morali prevoziti tudi travnike, pri vsem skupaj pa je bil seveda najurnejši kolesar mladih kmetov z območja Pristave pri Mestinju. Rezultate je sproti sporočal odlični povezovalec prireditve, Tone Gaberšek.
Dvem zaporednim zibiškim zmagam sta na koncu sledili zmagoslavji Brecljevega in to v vezanju pravega konjskega repa ter v vlečenju vrvi (zanimivo, za Šalek je vezala rep ženska tekmovalka). Ko so sešteli vse točke, sta si prvo mesto delili ekipi Brecljevega ter Zibike, po pravilih pa so dobili končnega zmagovalca s pomočjo ponovnega vlečenja vrvi. Letošnji pokal so na koncu koncev osvojile mišice domače ekipe, Zibike. Sicer pa: važno je sodelovati, pokazati korajžo. S pokalom pa krajevnega praznika, pod pokroviteljstvom krajevne skupnosti in zavarovalne skupnosti Triglav, ni bilo konec. Rajanje z ansamblom Zasavci se je nadaljevalo pozno v noč. Brez aufbiksanja, ravsanja, stare fantovske korajže. To se je namreč zadnja leta, v pokvarjeni obliki, preselilo v mesta.
Brane Jeranko, Novi tednik, 1. 9. 1994
