S tem naslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
To, kar je lahko vsak doživel minulo soboto in nedeljo v Kozjem ostane v spominu. To. kar pa so ovekovečili objektivi reporterjev in onih, ki so za sebe zbirali posnetke spominov bo ostalo še mnogo časa tu, pri roki, vsem na pogled. Zato prepuščamo bralcem, da z nami popotujejo med nedeljske spomine tako, kot jih je zabeležil aparat našega reporterja. V taboru nekdanjih Skojevcev, aktivistov in borcev s Kozjanskega je po končanem svečanem delu bilo pozdravljanj in stiskanj rok, da je kaj. Od osvoboditve sem v Kozjem ni bilo takšnega mitinga, toliko uglednih gostov naenkrat pa še celo ne. Na gornji sliki desno član sveta federacije Edvard Kardelj v pomenku s predvojno komunistko Heleno Borovšakovo in narodnim herojem Francem Rojškom-Jako.
Tisti, ki so prišli že v soboto, največ so bili seveda taborniki in mladina iz enot predvojaške vzgoje, so morali poskrbeti za strehe nad glavami. V dolini pod Veternikom je v septemberskih dneh že močno sveže. Toda če je človek mlad, če zabrenka kitara in se telesa nagnetejo v venec okoli tabornega ognja, hlad ne more do živega.
V svečanih trenutkih, kakršni so bili v nedeljo v Kozjem, se razlike med generacijami razblinijo kot milni mehurčki. Še to, da možak ne izvablja iz »dvotonerice« bitniške glasbe, marveč poskočne kmečke viže ni motilo sožitja rodov. Mladina z one strani Sotle jo je ubrala za domačim godcem. Menda so vesele Zagorce zasrbele pete.
… in potem so godci urezali okrogle in poskočne. Plesišče iz desk se je zazibalo kot bukve v vetru na bližnjih pobočjih, kri je zalila mlada lica. In osiveli Skojevci niso zdržali tempa. Oh, ko bi jim bila dana spet ta rosna mlada leta…
Sergej Kraigher, organizator NOV na Kozjanskem, vsaki partizanski hiši znan in dobrodošel gost, predsednik slovenske skupščine je v Kozjem srečal znancev na pretek. Je stekla beseda o tistih slavnih dneh borbe, se resnobno pomenkujeta o mladini in njeni bodočnosti? Kdo ve. Pogovor je ne glede na očitne razlike v položaju na družbeni lestvici pristen, prijateljski.
Kaj bi Kozje, slavno iz partizanskih dni, brez streljanja. V proslavo se je vključila tudi vaja teritorialnih vojaških enot. Eni so Kozje branili, drugi so ga s pomočjo helikopterjev napadali. Pred tremi desetletji pa je tod okoli šlo preklemano zares. N
foto: J. Sever, Novi tednik, 17. 9. 1969
