S tem naslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
PETER HLASTEC, NEKDANJI ŽUPAN IN POSLANEC, ZDAJ DIREKTOR KOMBINATA V ŠENTJURJU MENI, DA JE VZROK ZA ZAOSTALOST IN NERAZVITOST KOZJANSKEGA TUDI V LOKALIZMU, KATEREGA POSLEDICA JE RAZDROBLJENOST KAPITALA IN GOSPODARSKA NEUČINKOVITOST.
Reševanje problemov nerazvitosti nekega področja, v tem primeru Kozjanskega, ni niti enostavna niti lahka zadeva. Toda če bomo v šentjurski in šmarski občini še nadaljevali z dosedanjo politiko v gospodarstvu, potem bo Kozjansko ostalo nerazvito ali pa bo postalo še bolj nerazvito. Kajti Kozjanskega ne bo nihče od zunaj rešil, niti republika, še manj zveza. Mora se samo, seveda ob pomoči širše družbe. Toda ta pomoč ne more biti v obliki podpore. Prepričan sem, moje prepričanje pa temelji na praksi in ekonomskih analizah, da se je Kozjansko sposobno rešiti svoje zaostalosti samo. Najprej in predvsem z organizirano in močno kmetijsko proizvodnjo, ki ima na tem območju velike razvojne možnosti. Za Kozjansko je lahko jagodičevje, črni ribez »črno zlato«, tako, kot je na primer hmelj za Savinjsko dolino »zeleno zlato«. To pa seveda le ob pametni gospodarski politiki, te pa doslej tu ni bilo . . .«
Od konference z novinarji na Planini, ki bi naj služila za informiranje javnosti o dejanskih razmerah na Kozjanskem, je minilo že precej časa. Na samem Kozjanskem pa se je medtem le malo spremenilo.
Pretresajo ga sicer razne govorice, ki jih nihče uradno ne širi, niti uradno zanika, po svoje pa vendarle vnašajo nemir med prebivalstvo. Tu menimo na primer te o Virštanju in Slovenijavinu, one o mlekarni v Šmarju in Ljubljanskih mlekarnah, pa o Sadsoku . . .
Dober mesec po omenjeni konferenci smo se pri nekem kmetu kooperantu kmetijskega kombinata v Šentjurju srečali s Petrom Hlastecem, direktorjem tega kombinata. Med razgovorom smo se dotaknili tudi te konference in odmevov nanjo. Tovariš Hlastec nam je takrat omenil, da se strinja s komentarjem, ki smo ga po konferenci ob javili v N. tedniku, vendar je menil, da bi pisec moral še konkretneje zajeti probleme okrog reševanja teh razmer. Takrat je prav zato pogovor počasi dobil obliko intervjuja. Ker menimo, da je vsebina razgovora še vedno aktualna, smo ta intervju s predvčeraj sobesednikom ponovno obravnavali in ga zdaj objavljamo. Menimo, da mnenja Petra Hlasteca, kot nekdanjega župana in poslanca in s tem poznavalca razmer po svoje doprinašajo k razčiščevanju nekaterih problemov, ki so v neposredni zvezi s Kozjanskim.
nadaljevanje na 6. strani
— Tovariš P. Hlastec, vas sicer ni bilo na omenjeni konferenci, vendar smo imeli že priložnost slišati vaša mnenja o problemih Kozjanskega še v času vašega županstva. Kaj bi na tej konferenci, če bi bili seveda tam, zdaj obravnavali kot direktor?
»Isto kot sem govoril kot župan, le s to razliko, da bi sedanje mnenje podkrepil s podatki iz prakse. Sestanek z novinarji je pozitiven predvsem za to, ker je končno naša javnost seznanjena o tem, da je šentjurska občina pod poprečjem slovenskega nacionalnega dohodka, Kozjansko pa še mnogo pod poprečjem šentjurske občine.
Razpravljal bi predvsem o vzrokih zakaj je Kozjansko to, kar danes je, in o tem, kako te probleme rešiti. Tu mislim na dosedanjo in bodočo povezanost med šentjursko in šmarsko občino, torej občini, ki v glavnem pokrivata Kozjansko. Menim namreč, da je Kozjansko enoten prostor, ki ga moramo zato tudi enotno povezovati v gospodarstvu, predvsem v kmetijstvu. Za to je nevzdržno, da imamo na primer v tem sorazmerno majhnem prostoru dve kmetijski organizaciji.” Si lahko predstavlja te, kaj bi pomenila ena sama z združenim denarjem? Kolikšna bi lahko bila lastna soudeležba pri investicijah? Kakšna bi lahko bila lastna kreditna služba?«
— O tej združitvi je bilo slišati že v času okrajne kmetijske zbornice. Torej pred nekaj leti, do združitve pa ni prišlo. Takrat se je šušljalo da zaradi stolčkov. Zakaj pa se ne združite danes?
»Združitev je venomer prisotna, vendar ni na obeh straneh enakega prizadevanja in navdušenja. Naš centralni delavski svet je o združitvi že razpravljal in jo sprejel kot možnost za hitrejši in učinkovitejši razvoj kmetijstva na območju obeh občin. V Šmarju takih sklepov ni bilo. Sklenili pa smo pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, ki pa je trenutno mrtva beseda na papirju, če so mogoče bili kdaj v ospredju »stolčki«, to danes več ne bi smelo biti, ker ni bistveno, kdo sedi na njih. Za nas je važno, da naše kmetijstvo napreduje.«
— Vi vedno postavljate v ospredje kmetijstvo. Ali to za to, ker se sami z njim ukvarja te ah zato, ker v njem vidite rešitev sedanje gospodarske zaostalosti?
»Ker vidim v kmetijstvu rešitev. V primeru, da bi prišlo do združenja, bi naložbe iz leta v leto naraščale, investicije bi se množile in bi bile večje. Iz prakse povzemam, da je za nas najperspektivnejše pridelovanje jagodičevja in živinoreja. V naši občini imamo klavnico za proizvodnjo tudi izvoznega mesa, ki bi lahko absorbirala celotni tržni višek klavne živine po enotnih cenah, ki bi bile sprejemljivejše tako za kmetovalce kot za kombinat, s tem pa bi lahko dolgoročneje usmerjali živinorejo. Na Šmarskem je v Mestinju SADSOK, podjetja za predelavo sadja in sadežev. Sedanja proizvodnja ni rentabilna, ob dodatnih investicijah pa bi se lahko uvrstil v sodobno industrijo sokov, kar pomeni dva do tri milijone litrov sokov letne proizvodnje. V Šmarju je bila mlekarna, ki bi lahko uspešno predelovala celotno količino odkupIjenega mleka. To so le tri de javnosti, ki bi ob potrebnih naložbah lahko zaposlovale še en krat toliko ljudi kot zdaj. Združena kolektiva bi lahko dosegla bruto realizacijo od 15 do 20 milijard starih dinarjev. To pa je vsota, ki nekaj pomeni.«
— Potemtakem je nerazumljivo, zakaj do te združitve še ni prišlo. Ali s tem menite, da bi bila rešitev tega problema mož na z zunanjim pritiskom?
»V primeru, ko je lokalizem tako v naši kot šmarski občini tako močan in kaže, da je, bi bil potreben zunanji vpliv, če so imeli nekoč, ni tega še ni tako dolgo, politični pritiski tolikšno moč, da so kljub samoupravljanju nastajale tako imenovane politične tovarne, za te pa vemo, kako je danes z njimi, potem je za naše kozjansko gospodarstvo, ali če hočete šentjursko šmarsko, nesprejemljivo, da ni vsaj političnega vpliva, ki bi rešil nekatere probleme. Ti pa so neenotnost v vodstvih in med njimi ter preveč lokalizma, to pa pogojuje razdrobljenost in s tem neučinkovitost.«
— Je mogoče odraz te neenotnosti tudi v rezultatih letošnjih volitev, ko občani šentjurske občine nimate razen v republiškem zboru niti enega poslanca republiške skupščine, na šmarskem pa v posameznih zborih celo dva?
»To je rezultat novega zakona o volitvah poslancev in pa nespoštovanja družbenopolitičnega dogovora med vodstvom naše in šmarske občine.«
Odgovor na zadnje vprašanje smo objavili kot moto k sestavku na prvi strani. Prepričani smo, da nekatere misli, pred vsem tiste o ekonomski upravičenosti citirane združitve ne potrebujejo in ne zahtevajo polemike, čeprav bi bilo dobro slišati tudi mnenja drugih, tako v Šmarju kot mogoče še kje. Upamo, da bodo Šmarčani reagirali na nekatere trditve in s tem odprli polemiko, ki bo vsekakor doprinesla največ občanom teh dveh občin, za katere pa vemo, kako žive in kakšen je njih družbeni standard.
