Vsako delo, ki predstavlja bogastvo naših krajev, ima posebno vrednost. Tega so se zavedali tudi v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje v goste povabili Slatinčanko Darinko Lorger, ki je spregovorila o svojem raziskovanju Boča.
V lanskem letu je namreč izšla njena knjiga Obrazi Boča s podnaslovom Vodnik do svetih prostorov gore. Obenem je zapisana tako v slovenskem kot tudi v angleškem jeziku.
Ob prizadevanjih za lastno ozdravitev je v meditaciji prejela informacijo, da naj obišče Boč. “V prisotnosti neverjetnih naključij so se mi začeli odkrivati sveti prostori Boča, kjer sem se lahko povezala z inteligenco narave in božansko inteligenco. Ljubezen tam je bila tako močna, da sem v globini jam in gozdov, ki sem jih znova in znova obiskovala, jokala še leta in leta.”
Njeni obiski so postali stalnica, informacij vse več. Bitjem Boča je dala obljubo, da bo spisala duhovni vodnik po Boču in po 12 letih ji je prejšnje leto to tudi uspelo.
V njem je predstavljenih prvih 12 svetih prostorov, 12 kvalitet, ki vračajo človeku duhovno in človeško dostojanstvo. “V tem času sem se zavedla, da prebujena Gora kliče vse tiste, ki to prepoznajo in zaupajo. Ravno zaupanje je ključ, da bo univerzum sodeloval in da se ti bodo pravi čas zgodile prave stvari. Boč te kliče, da se osrediščiš in osvojiš tak pogled nase in drugega, ki išče vse to, kar nas združuje, ne pa pod lupo skepse tisto, kar nas razdružuje,” nam je zaupala.
In kako se je začela njena pravljica?
Najraje je imela zgodbo o Trnuljčici. Sicer jo je begalo njeno tisočletno spanje in trnje, toda bila ji je blizu. Tudi Darinkino življenje ni šlo po njenih pričakovanjih. Najbolj jo je mučila neznana bolezen, ki je preplavljala njeno telo. Da bi se izognila bolečinam in trpljenju, je začela bežati. “Bežala sem stran od življenja, stran od ljubezni. Raje sem se utapljala svojih sencah, saj takrat še nisem vedela, da pravo zdravilo za vse le ljubezen. Ljubezen do sebe tudi takrat, ko ostanem nemočna.”
Spregovorila je tudi o svoji bolezni in to kot rešitvi: “Takrat še nisem vedela, da je bolezen prišla kot milost. Milost, da očistim preteklost, tisočletno karmo svojih preteklih življenj. Ali zgodba o Trnuljčici ne govori ravno o tisočletnem spanju kot nesprejemanju sebe. Žal nisem srečala princa, ki bi me reševal. Ali pa je to bila sreča zame, da ga nisem, morda bi njegova ljubezen bila privid? Privid, da me lahko reši njegova ljubezen, ko je nisem našla v sebi, saj sem bila preveč razočarana nad seboj, življenjem in ljubeznijo.”
Njena bolezen je tako napredovala, da ji je zdravnik napovedal le še mesec dni življenja. Še istega dne je sprejela klic gore srcu in šla na Boč.
“Vodila me je nevidna sila, ki sem ji ponižno sledila, saj sem bila preveč ranljiva in prešibka, da bi se ji upirala. In tako sem z vsakim korakom drsela v še večjo nemoč. Po povratku pa preobrat. Naenkrat se je vse začelo odvijati neznansko hitro. In vse meni v prid, neverjetno. Najbolj to, da sem v hipu dobila diagnozo svoje dolgoletne bolezni, in so me takoj sprejeli v bolnišnico na operacijo. Po dolgih 17 letih čakanja, ki je bilo eno samo tavanje v mraku telesne in duševne bolečine, sem prvič pomislila, da je življenje lahko tudi blagoslov.”
Okrevanje po operaciji je potekalo presenetljivo hitro. V njej je tudi vedno bolj odzvanjalo, da naj opravi svoje poslanstvo. Na eni od delavnic je začutila bitje, ki jo je prosilo, da naj pride k njej na Boč.
Goro je začela redno obiskovati, bitja Boča pa so jo povabila v svoj svet in ji celo predlagala, da postane njihova čuvajka, da predstavi Boč kot duhovno Bitje in označi njegove svete prostore.
“Ostanimo avtentični in v svojem času in prostoru opravimo to, kar je naše. Zavejmo se, da ima vsakdo svoje poslanstvo. Dogodki časa so močni, samo ljubeči mojstri na svojih področjih jih bodo ukrotili. Pogumno iščimo ljubezen, to nam bo povrnilo življenjsko radost in pretočnost, nas spomnilo na hvaležnost, da smo. Le ljubeča dejanja ogrejejo naša srca, tega nikoli ne pozabimo.
Neizmerno sem hvaležna za to spoznanje, ki kliče in vabi kot prebujena Gora. Boč je središče ljubezni na planetu, sporoča Oče ljubezni, in je zato hvaležen za vsak naš ljubeč odziv. Srečna sem, če lahko koga popeljem na potep po svetih točkah in točkah ljubezni. In srečna sem, če jih kdo obišče sam, ker potrebuje svojo intimo. Za vsakogar je poskrbljeno na Boču, vsi sveti prostori in prostori ljubezni so označeni s kodami, da jih lahko sami obiščemo.”
In res so v knjigi poleg fotografij podane tudi koordinate, da lahko se lahko tjakaj podamo sami – in raziskujemo sebe.
Darinka je za konec podala še majhen nasvet: “Na svetih prostorih prosimo za ljubezen, ne za rešitve svojih tegob. Le ljubezen lahko napolni našo dušo, da se poveže z našo nesrečno osebnostjo in jo povede do rešitve naših tegob. Tudi do takšne rešitve, o kateri se naši osebnosti niti ne sanja. Kaj ni to nekaj najlepšega?”
