Danes je 16. avgust, god sv. Roka, zavetnika proti nalezljivim boleznim, kateremu v čast so po hudi kugi v Šmarju leta 1664 na hribu nad krajem zgradili cerkev.
Danes velja za eno najlepših baročno okrašenih cerkev na Slovenskem, romarska pot s kalvarijo in 14 kapelami, ki so jo zgradili približno sto let kasneje, pa še zdaj privablja romarje od blizu in daleč.
Pravzaprav se v občini Šmarje pri Jelšah ponovno oživlja tradicionalna romarska triada, ki vključuje romanje k sladkogorski Mariji 12. in 13. avgusta, k Mariji na Tinsko 14. avgusta zvečer in k sv. Roku nad Šmarjem na veliki šmaren ter Rokovo naslednji dan.
Čeprav je bogoslužje, ki je vključevalo procesijo z lučkami pri Marijini cerkvi na Tinskem na predvečer Marijinega Vnebovzetja vodil sam celjski škof Maksimilijan Matjaž, se osredotočimo na osrednje romanje na veliki šmaren k sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah. Slovesna sveta maša s pogostitvijo vernikov po njej je ob župnijskem prazniku, cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti, potekala že dopoldne ob 10. uri.
Osrednja slovesnost pa je tradicionalno bila na vrhu romarske poti – šmarske kalvarije v cerkvi sv. Roka, s tradicionalno “pridigo z razgledom” na zunanji prižnici, obrnjeni proti kraju in ljudstvu, ki se od tam vzpenja “na goro”.
Zbrano množico, ki je v izredno vročem popoldnevu iskala senco zidov in dreves, je tokrat nagovoril mariborski duhovnik, profesor moralne teologije dr. Ivan Štuhec. Fasciniran nad razgledom na “celo Kozjansko,” kot se je izrazil, je v nagovoru povezal iztekajoči se Marijin praznik s prihajajočim Rokovim.
Med Božjo materjo in svetnikom, živečim v 14. stoletju je našel vzporednice v tem, da sta oba darovala življenje za Boga in človeka oz. ljudi, da sta v času svojega zemeljskega življenja bila oba romarja, obenem pa sta bila skozi celotno zgodovino največja priprošnika za človeka v stiski.
In ravno na slednje se je dr. Štuhec navezal pri razvoju svoje misli, ko je spomnil na staro priprošnjo “kuge, lakote in vojske reši nas o, Gospod.” Danes bi po njegovih besedah to prošnjo lahko spremenili nekako tako: “raka, koronavirusa in drugih bolezni reši nas o, Gospod, duhovne lakote in potrošniškega preobilja reši nas o, Gospod, vojna bi lahko mirne duše ostala, ampak razširimo jo na to, da vse hudobije, vseh umorov, samomorov, vseh vojn reši nas, o Gospod.”
Kako je v nadaljevanju razložil to iztočnico, poslušajte v spodnjem avdio posnetku Štuhečevega nagovora:
Na Rokovo bogoslužje vodil nadškof dr. Anton Stres
S tem romarske slovesnosti v Šmarju pri Jelšah še niso bile končane. V petek, na Rokovo, so bile svete maše v cerkvi sv. Roka ob 7., 8., 9. uri, ter slovesna romarska ob 10. uri, ko je maševal ter zbrane romarje nagovoril upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Anton Stres.
Iz življenja sv. Roka, ki ga je na kratko povzel, nas po Stresovih besedah nagovarjajo tri dejstva. Najprej, bil je romar, ki ve od kot prihaja in kam ve, in potuje od ljubezni do Boga: tako tudi kristjani ne potujemo po svetu kot potepuhi in pohajači, ki ne bi vedeli, kam je treba priti. Romamo proti cilju, kjer bomo doživeli Božjo bližino in njegovo prijateljstvo. Pogum in pripravljenost služiti Bogu do konca je prvi Rokov zgled njegovega življenja. Drugič – na svojem romanju je vztrajno delal dobro, ne glede na nevarnosti. Tako se trudimo tudi mi naše življenjsko romanje obogatiti z dobrimi deli tistim, ki jih najbolj potrebujejo: svojim bližnjim. Kot pravi apostol Jakob: vera brez del je mrtva. Tretjič: kljub temu, da je bi sv. Rok tako dober in nesebičen, je sam v življenju izkusil preizkušnjo in krivico. Preizkušnjam v življenju ne moremo ubežati, najhujše so tiste, ki pridejo od soljudi. Če se kaj podobnega zgodi tudi nam, se ravno tedaj pokaže naša vera in zaupanje. Vsega, kar se nam v življenju zgodi, ne razumemo, naša vera pa se pokaže ravno v tem, da tudi v takih okoliščinah ohranimo stanovitnost, pogum in zaupane v božjo previdnost.
