V Sloveniji je bil letos izveden 26. popis belih štorkelj. Iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic so sporočili, da so letos zabeležili smo največ gnezdečih parov in največ poletelih mladičev bele štorklje doslej.
Popis izvajajo po mednarodno uveljavljeni metodi, skozi popisovanje pa obiščejmo vsa gnezda bele štorklje v Sloveniji ter preverijo njihovo gnezditveno uspešnost.
Izvajajo ga med koncem junija in začetkom julija, ko so mladiči že tako veliki, da jih zlahka
preštejejo. Zelo pomemben del popisa je pogovor z domačini, ki vsako leto sporočajo
dragocene podatke, ki jih na popisu ni možno pridobiti. Gre za podatke o poteku gnezdenja,
bojih za gnezdo, prihodih štorkelj in drugih zanimivostih. Na popisu si vedno podrobno
ogledajo tudi gnezdo in ocenijo, če je to stabilno in varno.
Lanski rekord letos presežen
Prejšnje leto so pri DOPPS prešteli, da je pri nas gnezdilo kar 300 parov štorkelj. Letošnje število znaša 311, poletelo pa je rekordnih 673 mladičev. Prejšnje največje število je bilo leta 2020, ko jih je bilo 596.
Kot so zapisali iz DOPPS je bila zanimivost, ki so ji bili priča letošnje leto, da so se številne štorklje vrnile iz prezimovališč prej, kot je običajno. Prva gnezda so bila zasedena že v prvi polovici februarja, običajno pa se štorklje vrnejo v marcu in še to večji del v drugi polovici. Številni pari so tako zelo hitro pričeli z gnezditvijo, njihovi mladiči pa so poleteli tudi 2 do 4 tedne prej kot običajno poletijo v Sloveniji.
Direktor DOPPS in začetnik nacionalnega popisa dr. Damijan Denac je ob tem povedal: »Bela štorklja je vrsta, ki profitira zaradi klimatskih sprememb. Ustreza ji vroče in suho podnebje in zaradi milih zim spreminja selitvene vzorce. Naseljuje nova območja in tudi virov hrane ima očitno dovolj. Zato je tako uspešna.«
Lani za štorklje bolj neugodno vreme
Kljub temu, da je bila lanska zasedenost gnezd primerljiva z letošnjo, je poletelo bistveno manj
mladičev, in sicer 473. Po mnenju predstavnikov DOPPS je bil eden glavnih razlogov hladno in deževno vreme v maju. V tem obdobju mladiči še nimajo razvite lastne termoregulacije, zato jih v letih, ko je v maju hladno in deževno vreme, veliko pogine. V takem vremenu imajo bele štorklje tudi nekaj težav pri zagotavljanju zadostne količine hrane za mladiče, zato lahko kakšnega izvržejo iz gnezda, da povečajo verjetnost preživetja preostalih mladičev v gnezdu.
Ko so mladiči že večji, ima na njihovo preživetje vreme manjši vpliv. Tudi letos je imelo deževno vreme v tem mesecu lokalno nekaj vpliva in se bile štorklje iz gnezda
primorane vreči kakšnega mladiča, vendar je bila pojavnost tega dogodka bistveno manjša kot
lansko leto.
Težave belih štorkelj
Štorklje spremljajo tudi sodelavci Kozjanskega parka. Tako je Dušen Klenovšek zapisal, da vse številčnejši pari ne pričajo o tem, da so razmere v naši kmetijski krajini tako dobre. Po njegovem namreč dokazujejo, da so razmere v drugih predelih Evrope, kjer je sicer štorklja bila prisotna, tako slabe, da tam sploh ne poskuša več z gnezdenjem.
“Pred dnevi sem prejel obvestilo o mladi štorklji iz naselja Gornji Lenart (obrobje Brežic), ki ne more leteti in je že nekaj tednov odvisna od pomoči zakoncev Cvelbar. Rozi, kot sta poimenovala najmanjšo med štirimi mladiči, je še kot majhen mladič padla iz gnezda. Nekaj hrane je našla na travniku sama, stalno pa sta jo hranila tudi »krušna starša«. Najbolj ji je teknila poli salama. Rozi je rasla, dobivala perje, a poletela ni. Cvelbarjeva sta imela občutek, da s krili ni vse v redu.
Zato smo Rozi ujeli in jo prepeljali v Azil za prostoživeče živalske vrste na Muto. Dr. Golob je hitro postavil diagnozo – peruti so v redu, ne pa tudi perje. Razprta perut je pokazala vrzeli med letalnimi peresi zaradi katerih Rozi ni mogla poleteti. Na posameznih peresih pa tanke svetle proge, znak tako imenovanega prehranskega stresa.
Letos ima na zdravljenju v azilu preko 10 štorkelj z enako diagnozo. Le dva dni prej je vrnil v bližnjo Dobovo dve štorklji, ki sta imeli iste težave. Kaj je krivo za prehranski stres? Bela štorklja se hrani na poljih, travnikih in tudi ob mlakah, potokih. Miši, voluharice, krti, velike žuželke (kobilice in hrošči), deževniki, kuščarji in žabe zagotavljajo vsa potrebna hranila ob katerih mlada štorklja raste normalno. Največja prehranska težava se odvija na travnikih – zaradi večkratne košnje, favoriziranja uspevanja trav (in ne palete cvetnic) na njih skoraj ni več velikih kobilic in hroščev. In to pomanjkanje je po besedah dr. Goloba razlog nepopolnega izraščanja letalnih peres. Potrebno bo vsaj nekaj tedensko štorkljam primerno hranjenje, da bo perut z vsemi peresi postala funkcionalna. Ali bo to še pred skupinskih odhodom štorkelj na jug, še ni jasno. Sicer bo morala v varnem zavetju azila počakati na njihovo pomladno vrnitev.
Zaplet se je zgodil tudi Toniju, mlademu samcu, ki se je ozdravljen vrnil v okolico Dobove (Mostec). Iz travnika, kjer se je hranil, se je k gnezdu v naselju vračal kar peš, preko prometne ceste. K sreči so bili vozniki dovolj previdni in je preživel do trenutka, ko je padla odločitev, da se ga ujame in prepelje k sorodnikom, ki se v Dobrovniku v Prekmurju že pripravljajo na selitev. Tudi v tem primeru se moramo za srečni konec te etape njegovega življenja zahvaliti krušnima staršema (zakoncema Blatnik), ki sta mlade štorklje prepeljala v azil, jih zdrave vrnila in še enkrat peljala v Dobrovnik. Malo je tako srčnih ljudi.”
