S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen članek v Savinjskem vestniku. Vabljeni k branju:
Tri leta je že gospodaril okupator po naši zemlji, tri leta je nečloveško mučil naše najboljše ljudi, a majhnega slovenskega naroda ni stri. Nasprotno, prej strankarsko razcepljen je bil sedaj enoten v borbi proti okupatorju. Iz krvi nedolžnih žrtev je dihala čudovita moč in volja, doseči svobodo. Mirne slovenske vasice so postale prave trdnjave, po gozdovih so se vežbale partizanske edinice. Požgani domovi so klicali po maščevanju.
Zeleni Bohor je zapel svojo pesem, zaregljale so partizanske strojnice, majhna nemška posadka na Planini je bila ogrožena. Položaj se je spremenil. Nemci in njihovi plačanci si niso bili nič več tako gotovi zmage; včeraj še pijani od zmag in krvi, slepo verujoč v nezmotljivost »Führerja«, so se sedaj zdrznili, zbali so se zase.
Konec julija 1944 so imeli naši v svojih rokah že vse dostope proti Planini. Ko so Nemci hoteli dobiti hrano za svojo posadko, so jim naši prekrižali račune. Hrana je romala k partizanom in med naše zavedne ljudi v okolici Planine, Jurkloštra in Dobja, ki so često delili s partizani zadnji ščepec soli in zadnji kilogram moke.
Da bi se ubranili partizanskega napada, so Nemci utrdili planinski grad; vsega so prepletli z bodečimi žicami, sem so privlekli tudi star top, pojačana straža pa naj bi od tod budno opazovala vse sumljive premike v bližnji okolici.
Kljub budnosti nemških straž, kljub zgodnji policijski uri je Bohor pel svojo pesem o svobodi, ki je veličastno vršala v kronah stoletnih dreves. Padle so že vse postojanke okrog Planine in naši aktivisti so pripravili vse za izhod na Planino. Po planinskih travnikih so spet veselo zaukali kosci, po vaseh je po dolgem času odmevala slovenska pesem, povsod se je čutila sprostitev; še bele hišice med drevjem so vsako jutro veselo pomežikavale soncu, češ, še nekaj dni, pa se bo odprl nageljnov cvet na naših oknih fantom v Bohorju v pozdrav.
Okupator je slutil nemo govorico, dražil ga je srebrni smeh mladih žanjic in ukanje koscev po senožetih. V onemoglem srdu je to pot preklinjal že svoje lastne ljudi, da so jih pustili na »vročih tleh« brez pomoči. Sedaj so nujno zahtevali pomoč, a ne zato, da bi končno obračunali s partizani v Bohorju, temveč za kritje lastnega umika.
Prišel je 17. avgust. Planini so se bližale močne nemške kolone, okrog 5000 mož in obkroževale Planino od petih strani.
V bližini Njivc se je premikal 3. Partizanski bataljon, poveljeval mu je namestnik komandanta Albin Brovc. Med borci je bilo živahno razpoloženje. Pod seboj so gledali Planino, misel, da bodo morda že v nekaj urah stopili na svobodna planinska tla, jih je opajala s čudovito močjo. Vse trpljenje borb in prečutih noči je bilo pozabljeno. V bližini je padlo nekaj strelov, bližala se je močna nemška kolona in bataljon je sprejel borbo. Okrog 400 mobilizirancev je bilo treba spraviti na varno, zato so se pomikali proti Jurkloštru. Kljub večkratni nemški premoči je padlo v borbi nad 50 Nemcev.
Pri »Povedniku« so fašisti požgali domačijo, v ogenj pa so vrgli tri še žive, ranjene partizane ter tako ponovno dokazali visoko nemško kulturo. Strahotno se je odražal ognjeni sij na večernem nebu, po Bohorju so odmevali streli, Nemci in nekaj domačih izdajalcev pa so se mrzlično pripravljali na odhod.
Nemške kolone, ki so se bližale Planini, so na svojem pohodu ropale živino, zajele pa so tudi nekaj zavednih domačinov in jih kot ujetnike prignali na Planino. Trda bi bila predla ujetnikom, da se ni zgodilo nekaj nenavadnega. Pri nekdanjem graščinskem hlevu so hoteli prijeti ukradeno živino. Močan bik se kar ni mogel zadovoljiti s svojim položajem, strašno je zatulil, da so se spogledali vojaki, nato pa je napel svoje sile in pri vozu je nekaj zahreščalo. V skoku so se pognali biki po Planini, za njimi pa vojaki, ki so stražili ujetnike in tako so bili ti rešeni. Izkoristili so splošno zmedo in zbežali proti gozdu svobodnemu soncu naproti.
Na vzhodu se je pričelo svitati, napočil je čas odhoda. Dolga kolona voz se je premaknila. Planinski kmetje so s svojimi vozmi in živino odpeljali nemški plen. Srebrna koprena, ki je prav to jutro zavila Planino, se je začela rahlo dvigati, v daljavi so še odmevali vzkliki voznikov in rezka povelja vojakov, tu pa so se odprla skrbno zastrta okna in rdeči cvetovi so zažareli v jutranjem soncu. Vsa srca so drhtela, ko smo na planinskih tleh pozdravili naše junake: Sergeja, Rafaela, komandanta Marjana, Janka, Dušana in še mnoge, mnoge druge. Partizani so stopili v planinske domove in čutili so, da so prišli domov. V partizansko pesem so izlili vse tisto, česar je bila polna duša. Nič dosti besed ni bilo treba, iskren pogled in topel stisk roke je povedal vse. Redki so trenutki, ko naš kmečki človek pokaže svoja čustva. Ta dan pa je od veselja jokala stara Kolmanova mama; uvele, stare ustnice so venomer ponavljale: »Samo da sem dočakala ta dan, pozdravljeni fantje!« In takih mam je bilo mnogo krog in krog Planine in jih je polno po vsej naši širni domovini, in mi smo ponosni nanje!