V Rogaški Slatini so tudi letos razglasili osebnost za naziv Slatn’ska legenda. Letošnji izbor je bil 15. po vrsti, prvič pa so ga opravili leta 2005 v izvedbi ljudskega umetnika Nanija Poljanca in prof. Janeza Jungerja, dirigenta orkestra Stella in ravnateljice Glasbene šole Rogaška Slatina Tatjane Šolman.
Za posthumno legendo so razglasili Hansa Jurgena – Jureta Rothmeierja, ustanovnega člana Društva prostovoljcev za pomoč sočloveku Miklavževa druščina. Jure je svojo življenjsko pot zaznamoval z nesebično pomočjo otrokom iz šibkejših družin ter z aktivnim delovanjem v lokalni skupnosti.
Letošnja Slat’nska legenda je Vida Hustič, ki je s svojim delom močno zaznamovala slatinsko skupnost. Svoje življenje je posvetila zobozdravstveni službi in družbenim aktivnostim. Ustanovila je Društvo likovnih umetnikov Mavrica in organizirala številne kulturne dogodke, kot sta krožek Beremo z Manco Košir in »Literarna čajnica«. Vida je tudi avtorica treh knjig, ki zrcalijo njeno bogato življenjsko pot in ljubezen do kulture.
Razglasitev je potekala v prisotnosti članov organizacijskega odbora, med katerimi so bili Nani Poljanec ter Kristijan in Darinka Blažun. Po njej so se vsi skupaj posladkali s torto, spečeno v čast 15. izvedbi Slatn’ske legende ter uživali ob glasbi skupine The Prohibition Stompers, ki je obiskovalce popeljala v zlato obdobje jazza.
S svojimi nastopi sta večer obogatila nadarjena mlada glasbenika Nina Lampret in Gal Zaveršnik. Nina je mlada pevka, ki že vrsto let sodeluje na številnih pevskih festivalih in izdaja avtorske skladbe. Gal je perspektiven kitarist, ki je nastopal z različnimi bendi in osvojil nagrade na glasbenih tekmovanjih.
Odbor je ob koncu zaukal: “Vsem, ki podpirate našo zgodbo in skupaj z nami pišete zgodovino Slat’nskih legend, se iskreno zahvaljujemo. Veselimo se prihodnjega leta, ko bomo ponovno izbirali novo Slatn’sko legendo. Čestitke Vidi Hustič in Hansu Jurgenu – Juretu Rothmeierju!”
Preberete zapis o prejemniku naziva PostHumna Slat’nska legenda 2024
Jure je bil rojen 21. januarja 1949 v Nurnbergu, kjer je preživel težko otroštvo z mamo samohranilko in sestro. Tam je obiskoval tudi osnovno šolo in se odločil za gostinsko srednjo šolo, da bi mami olajšal življenje s svojim zaslužkom. Njegov stric je bil evangeličanski duhovnik in mu je hotel finančno pomagati, da bi se vpisal na fakulteto a se je Jure kljub tej velikodušni ponudbi odločil za poklic kuharja.
Prišlo je obdobje, ko bi moral na služenje vojaškega roka v Nemčiji, a je bil velik pacifist in se je leta 1968 raje preselil v Švico v mesto Wadenswil, kjer je delal v hotelu ob jezeru. Z življensko sopotnico Greto Klančnik, ki je bila natakarica, sta se spoznala v Švici leta 1973 in se leta 1976 poročila. Oba sta nadaljevala s šolanjem in Jure je postal šef kuhinje, Greta pa šefinja strežbe. Živela in delala sta ob Züriškem jezeru v znamenitem hotelu Holday Inn.
Jure je bil eden prvih naročnikov Rogaških novic iz tujine, saj se je trudil naučiti slovenskega jezika in je že v Švici obiskoval večerno šolo za učenje slovenščine. Takoj po slovenski osamosvojitvi sta obiskala Slovenijo in ker sta bila med prvimi so jima cariniki na avstijsko-slovenski meji ponudili kozarček šampajnca, kar ju je pozitivno presenetilo.
Gretina mama je imela stalne zdravstvene težave in je potrebovala stalno oskrbo in tako sta se oba predčasno upokojila in se leta 1993 preselila v Rjavico pri Rogaški Slatini. Jure se je najprej dobrih 7 let ukvarjal z izdelavo unikatnih glinenih izdelkov v Ateljeju 5 v Rjavici. Oba z Greto pa sta bila zelo aktivna pri Karitasu. V začetku novega tisočletja sta ustavnovila dobrodelno organizacijo Miklavževa druščina, katere poglavitni cilj je bil pomagati otrokom iz šibkejših družin. Preko Miklavževe druščine sta veliko pomagala tudi številnim družinam, ki so izgubili službo ob stečaju steklarske šole. Prireditev s prodajo domačih dobrin številnih članic in članov je rasla iz leta v leto in traja še danes.
Težko je opisati Juretovo srečo, ko je dobil slovensko državljanstvo in tako postal tudi pravi Slatinčan. Vse od začetka je bil redni član Knjižnice Rogaška Slatina. Skupaj z ženo Greto sta rada obiskovala razne koncerte, opere. Ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarja, sta vsako leto na vrhu Donačke gore recitirala pesmi Franceta Prešerna in se skupaj povzpela tudi na Triglav, kjer sta bila oba krščena. Bila sta tudi člana likovnega društva Mavrica in tudi člana Univerze za tretje življenjsko obdobje pri Ljudski univerzi Rogaška Slatina, kjer sta se udeleževala številnih predavanj in izletov. Jureta je zanimalo prav vse in mnogi so ga imeli za živi leksikon. Kljub vsem težkim življenjskim izkušnjam je Jure ostal enostaven, preprost in nevpadljiv človek. Najbolj srečen, če je lahko pomagal sočloveku. Zelo rad je imel ljudi okoli sebe, naravo in živali ter do konca svojih dni ostal zaprisežen pacifist.
Žalosten in usoden dan je bil 15. december 2021, ko je Jure najprej prejel žalostno novico iz tujine, da mu je umrla sestra in po kosilu je začel skrivati božična darila za otroke po hiši in tudi na omaro, kjer mu je zdrsnilo in je utrpel resne poškodbe glave. Posledice so bile tako hude, da je bil dobre štiri mesece v komi v bolnišnici, kjer je 4. maja 2022 ugasnilo njegovo plemenito srce. In tako se je žal veliko prehitro poslovil in zapustil svojo ljubljeno ženo Greto, številne prijatelje in na stotine otrok, katerim je ogromno pomagal s svojo Miklavževo druščino v dobrih 20 letih. Hans Jurgen – Jure Rothmeier je ostal kljub vsem težkim življenskim izkušnjam enostaven, preprost in nevpadljiv človek, katerega srce je bilo predvsem za dobrodelnost. Zato ga svečana Ljudska akademija Slat’nska legenda proglaša za PostHumno legendo 2024. Plaketo bo prevzela njegova žena Greta. Čestitke!
Celotna obrazložitev za Vido Hustič – Slatn’sko legendo 2024
Vida Hustič je bila rojena med vojno leta 1943 v Zagrebu, kjer je preživela težko otroštvo in kjer je družina izgubila dragega očeta. Po vrnitvi v Slovenijo je izbrala poklic, ki združuje medicinska, tehnična estetsko oblikovalska znanja za izdelavo zobno protetičnih nadomestkov v Ljubljani, kjer je 1963 končala Zdravstveno srednjo šolo in se zaposlila v zobozdravniški službi ZD Šmarje pri Jelšah. V ZD Rogaška Slatina je službovala od 1967. kot zobni tehnik – protetik in 40 let strokovno sodelovala v oskrbi zdravja ustne votline v timu z dr. Albinom Kogovškom.
Hkrati se je takoj vključila v številne družabne aktivnosti v Rogaški Slatini. Takoj po potresu na Kozjanskem je preko Ljudske univerze Rogaška Slatina s tečaji uvajala kmečke ženske v prve korake »Kmečkega turizma na Kozjanskem«. Po izgradnji II. OŠ in prve telovadnice je v njej organizirala prvo množično žensko telovadbo pod vodstvom fizioterapevtke. Leta 1978 je z uspehom zastopala Slovenijo na tekmovanju za »Praktično ženo Jugoslavije« v Beogradu.
Po težki življenjski preizkušnji je leta 2000 ustanovila Društvo likovnih umetnikov Mavrica in ga uspešno vodila 10 let do prepoznavnosti v širšem prostoru. Sama je sodelovala pri številnih skupinskih razstavah in postavila na ogled tudi pet samostojnih razstav. Pri Ljudski univerzi Rogaška Slatina je za ljubitelje literature organizirala krožek Beremo z Manco Košir in tudi Literarno čajnico.
Zadnja leta službovanja je razmišljala o ustanovitvi univerze za 3 življenjsko obdobje – UTŽO saj je želela vključiti čim več krajank in krajanov Rogaške Slatine starosti nad 50 let k druženju, učenju in prijetnem preživljanju tretjega življenjskega obdobja in tako leta 2011 v času vodenja mag. Igorja Praha registrirala UTŽO, ki se je priključila Ljudski univerzi Rogaška Slatina. In Vidine ideje so se uresničile, saj je danes vključenih preko 160 članic in članov, ki jih uspešno vodi Mojca Vukovič, ki je prepoznavna v številnih krajih Evropske unije.
In tako se je Vida Hustič počasi začela prepoznavati tudi v literaturi. Ob svoji 70-letnici je izdala prvo knjigo z naslovom »Povrnjen nasmeh«. Ob 75-letnici, ki je sovpadal z letom kulturne dediščine, roman »Golobica na križu« in letos ob svoji 80-letnici svoj tretji dokumentarni roman »Dnevnik Mlinarjeve Tončke«. Ob tej priložnosti je o knjigi in o avtorici dr. Tonček Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, takole zapisal: »Avtorica Vida Hustič, rojena 1943 v izgnanstvu ni le vitalna dama, ki navdušuje z nalezljivo življenjsko energijo in optimizmom, ampak tudi strastna ljubiteljica kulture v najširšem pomenu; tako v smislu angažirane uporabnice in kritične spremljevalke, kot tudi v vlogi ustvarjalke, ki prinaša poklon tamkajšnjim krajem in ljudem. Prinaša prijetno in dragoceno bralsko izkušnjo vsem nam, ki tako kot gospa Vida – prihajamo iz skupnega prostora, katerega preteklost se še vedno zrcali in odzvanja v nas.«
Skratka, kdor dobro pozna Vido Hustič, lahko pove, da bi lahko o njej še veliko več zapisali. V Rogaški Slatini živi že 55 let, malo pa se še vedno čuti tudi Šentjurčanko, saj od tam izvirajo njene družinske korenine po materi. Pri svojih osemdesetih letih je še vedno polna energije in idej, od nekdaj zasvojena z obiskovanjem galerij in razstav, veliko bere in še vedno ustvarja. Svečana Ljudska akademija Slat’nska legenda z argumentum vsega naštetega razglaša Vido Hustič za Slat’nsko Legendo 2024! Vse čestitke Vida – Slatn’ska legenda!
