Zadnje čase se zdi, da se policija na medije vse pogosteje obrača s prošnjo po javni objavi pogrešanih oseb: vest ponavadi pride s sliko in opisom pogrešanega ter prošnjo, naj se, če pogrešanega opazijo, nemudoma obrnejo na policijsko postajo.
Zaradi pogostosti teh primerov smo pri Policijski upravi Celje preverjali, kako poteka iskanje pogrešanih oseb, koliko jih dejansko odkrijejo in na kakšen način ter koliko primerov se konča tragično.
Kot pogrešano osebo policija obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz določenega okolja in je policija o tem obveščena ali to sama zazna. Pri pogrešanih je treba upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih navad osebe, običajev, obnašanja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti. Glavni element pogrešanosti je torej nenadna ter nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej bivala.
Na Policijski upravi Celje navajajo, da se vzroki za odhod od doma razlikujejo, glede na starostno skupino. Pri mladostnikih največkrat pride do tega zaradi težav v šoli in nasilja v družini, pri starostnikih pa do odhoda pride največkrat zaradi zdravstvenih težav (demenca, bolezensko stanje), se pa najdejo tudi primeri, kjer so lahko osebe pogrešane zaradi izvršitve samomora in finančnih težav.
Največ pogrešanih oseb, ki jih išče policija, se sicer samih vrne domov (med 60 in 70 %), policija sama najde približno 10 %, razen pri otrocih in mladostnikih, kjer se številke gibljejo med 50 in 60 %. Se pa najdejo tudi primeri, ki se končajo tragično, teh je okoli 15 %.
V zadnjih desetih letih število pogrešanih otrok in mladoletnikov precej niha, izstopa pa leto 2016, ko je bilo na območju Slovenije pogrešanih kar 22 otrok oziroma mladostnikov. Število pogrešanih odraslih oseb v zadnjem desetletju prav tako niha, vendar pa se številke počasi manjšajo.
