Gorica pri Slivnici se lahko pohvali s parkom, ki so ga v uredili v zadnjih mesecih, pred tednom dni pa je bilo slavnostno odprtje. Posvečen je spominu na Roberta Karla Grassellija, pred šestimi leti preminulega uglednega kemika, ki je nekaj mladih let preživel v Slovenji, v ZDA pa je zasnoval 175 patentov, po njem pa je poimenovala tudi stanovska nagrada.
Investicijo v park, ki je bila skupaj vredna 80 tisočakov, je večinsko prevzela njegova vdova Eva Maria, ki je bila tudi prisotna na dogodku, nekaj pa sta prispevali tudi krajevna skupnost in šentjurska občina.
Z vzpostavitvijo parka se je izpolnila želja po pomniku na družino Grasselli, ki je v kraju živela več generacij.
S parkom in predlanskim odprtjem Podjetniškega inkubatorja Aurea ter pred tem še ureditvijo krožišča, kakor tudi struge Voglajne, je vaško jedro Gorice pri Slivnici dobilo povsem nov obraz.
Krajani so se Evi Marii Hauck-Grasselli za veliko pridobitev zahvalili tudi s posebnim pisnim priznanjem.
Pri Turističnem društvu Gorica pri Slivnici so objavili podrobnejši prispevek o človeku, po katerem je poimenovan park, ki ga npr. Šentjur kot mesto od leta 1990 še vedno nima:
Tokrat vam predstavimo dr. Roberta Karla Grassellija sokrajana, fizika, kemika, raziskovalca, ki izhaja iz 3. generacije Grassellijev in je v svojem življenju združil najboljše: starosvetno evropsko kulturno globino, šarm kraja kjer se je rodil, ameriški optimizem in duh “zmorem”.
Grasselliji trije bratje naj bi v naše kraje prišli z italijanske strani leta 1865. Govorili so, da so bili židovskega porekla, eden od bratov Robert Grasselli je kupil zemljišče ob potoku na levem bregu Voglajne in začel trgovati z vsem blagom, ki ga je potrebovalo prebivalstvo. Tako se je začelo zgodba družine, ki se je močno zapisala v zgodovino kraja.
Robert Grasselli se leta 1893 poročil z Marijo Ločičnik, doma iz Dobja pri Planini, imela sta tri sinove: Robert (1895), Jožef in Emanuel (1896). Robert je vpoklican v vojsko (1914-1918) in pade na soški fronti, Jožef se poroči in preseli k nevesti, ki je živela pri Sv. Jakobu, tako je nasledstvo pripadlo najmlajšemu sinu Emanuelu.
Emanuel Grasselli se leta 1924 poroči z bogato nevesto Silvo Gradt-hčerko trgovca Karla Gradta, ki je imel v Šmarju pri Jelšah trgovino, gostilno in mesarijo. Imela sta štiri otroke: Silva (1925), Erika (1927), Robert-Karl (1930) in Elenora (1943).
Od Glince (SLO) do Chadds Ford (ZDA). Robert Karl Grasselli se je rodil 7. junija 1930 v Celju v Sloveniji. Sin Emanuela in Silve (Gradt) Grasselli. Živel je v Gorici pri Slivnici do leta 1946, ko je kot 16-leten bil s starši in sestrami izgnan iz družinskega doma. Zatekli so se k teti Marti, ki je živela v avstrijski Radgoni.
Svoje znanstveno izobraževanje je začel na Technology Univerzi, v Gradcu, v Avstriji 1948-1949, kjer je študiral kemijsko inženirstvo in se je zgledoval po prof. Gustavu Franzu Hüttigu. Leta 1949 je prejel štipendijo ameriškega študentskega sveta, se preselil v ZDA in se vpisal na univerzo Harvard, kjer je leta 1952 pridobil diplomo iz kemije. Nato se je pridružil podjetju Sohio v Clevelandu kot mlajši kemik, na koncu pa se je povzpel do položaja znanstvenega sodelavca in direktorja katalize in znanosti o trdnem stanju ter vodil skupino 26 doktorjev znanosti.
Izkoristil je bližino univerze Case Western Reserve, da je magistriral (1955) in doktoriral (1959) iz fizikalne kemije. Medtem ko je bil v Sohiu, je bil ključna oseba pri odkritju, razvoju in komercializaciji popolnoma nove metode proizvodnje polimernega prekurzorja akrilonitrila iz propilena, amoniaka in zraka.
Pred tem so akrilonitril proizvajali z uporabo dveh zelo nevarnih in okolju neprijaznih materialov, acetilena in vodikovega cianida. Ključna inovacija v tem novem enostopenjskem procesu je bila uporaba bizmutovega molibdatnega katalizatorja. Postopek akrilonitrila Sohio je bil tako učinkovit, da je njegovo sprejetje po vsem svetu povzročilo 70-kratno povečanje proizvodnje akrilonitrila in leta 1996 ga je Ameriško kemijsko združenje (ACS) označilo za 11. nacionalno zgodovinsko kemijsko znamenitost.
Leta 1985 je zapustil Sohio in postal direktor oddelka za kemijo na ameriškem uradu za pomorske raziskave v Washingtonu, kjer je vodil 144 projektov na številnih področjih.
Od leta 1983 do 1990 je bil (dodatni) redni profesor kemije na univerzi Case Western Reserve, ZDA.
Od leta 1989 do 1995 je delal kot raziskovalec pri Mobil Research and Development Corporation v osrednjem raziskovalnem laboratoriju v Princetonu
Pozneje se je preselil v osrednji raziskovalni laboratorij družbe Mobil Corporation kot raziskovalec in svetovalec, poleg tega opravljal izredno profesuro za kemijsko inženirstvo v Centru za katalitično znanost in tehnologijo na Univerzi Delaware v Newarku (1996–2018).
Robert je bil izjemno uspešen in inovativen znanstvenik znan po svojih temeljnih prispevkih k razumevanju, načrtovanju, razvoju in komercialni uporabi nove trdne katalize. Bil je izumitelj pri 175 ameriških patentih in avtor več kot 200 znanstvenih publikacij v recenziranih mednarodnih revijah.
Marquis – Who’s Who v Ameriki – je Roberta Karla Grassellija uvrstil na seznam pomembnih svetovnih fizikov, kemikov in raziskovalcev.
Izjemen kemik, ki je bil večkrat nominiran za Nobelovo nagrado, je prispeval k raziskavam katalize na Tehnični univerzi v Münchnu vse od svojega bivanja kot nagrajenec Alexandra von Humboldta v Münchnu (1995-1999). Zaradi njegovega prelomnega dela na katalitični delni oksidaciji ogljikovodikov in njihove uporabe v obsežnih sintezah je postal “veteran” svetovne skupnosti katalizatorjev.
Robertova raziskovalna filozofija je dobro zajeta v njegovem spremnem besedilu, ki je zapisano v Harvard Alumni Year-book 2016: Moja strategija je bila narediti temeljno raziskavo, katere cilj je bil razumeti notranje delovanje naših večnamenskih, multi-metalnih trdnih snovi oksidnega katalizatorja, tako da bi lahko spremenili sestavo trdnih katalizatorjev na molekularnem nivoju in s tem povečali učinkovitost katalitično aktivnih mest. Med temi temeljnimi študijami sem predlagal delovno hipotezo, ki je v znanstvenem svetu postala znana kot “7 stebrov oksidacijske katalize”, ki sem jo objavil in ki je precej uspešno prestala preizkus časa. Je splošni vodnik za raziskovanje katalizatorjev in odkrivanje novih katalizatorjev.
Profesor Grasselli je ustanovitelj European Gordon Research Conferences in sponzor znanstvenih simpozijev RKG-Irsee (Oxidation Catalysis). Med 4. in 7. junijem 2015 je v Schwäbisches Bildungszentrum v Irseeju v Nemčiji potekal 7. simpozij Irsee z naslovom »Novi vpogledi v selektivno oksidacijsko katalizo, elektrokatalizo in katalizo biomase«, ki ga je sponzorirala fundacija – Robert Karl Grasselli.
Razvil je številna sodelovanja po vsem svetu z Williamom A. Goddardom (CalTech), sirom Johnom Meurigom Thomasom (Cambridge), Arnejem Anderssonom (Lund), Johannesom Lercherjem (Dunaj in Trst), Ferrucciom Trifirom (Bologne) in mnogimi drugimi … kolegi si bodo Roberta zapomnili po njegovem navdušenju nad znanostjo, ki ga je vse življenje vodilo k napredku in po številnih tesnih prijateljstvih.
Veliko je bral, oboževal je glasbo in bil vnet poslušalec Clevelandskega orkestra in Dunajskih filharmonikov. Imel je strast do smučanja in potovanj v daljne kraje. Užival je tudi v dobrih avtomobilih, vrtnarjenju in moderni umetnost- zlasti Joan Miró.
Robert se je leta 1989 poročil z dr. Eva-Mario Hauck-Grasselli, strokovnjakinjo anesteziologinjo. Zadnjih 20 let svojega življenja sta si delila čas med njunima domovoma, v Chadds Fordu v Pensilvaniji in v Münchnu. Eva-Mario sedaj nadaljuje njegovo poslanstvo: kljub temu, da je morala njegova družina svojo domovino prisilno zapustiti ob koncu druge svetovne vojne, je imela rada našo državo, zato se je ženi pokojnika zdelo prav, da v spomin na moža v središču kraja kjer je več generacij živela družina Grasselli uredi spominski park.
ROBERT KARL GRASSELLI je umrl v Münchnu v Nemčiji 11. januarja 2018; bil je star 87 let.
KARIERA:
1952-1965 kemik, višji kemik, vodja projekta, višji raziskovalni kemik, Standard Oil Corporation Ohio.
1965-1974 znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec, Standard Oil Corporation Ohio.
1974-1978 raziskovalni nadzornik raziskovalne in temeljne katalize, Standard Oil Corporation Ohio,
1978-1980 višji znanstvenik, Standard Oil Corporation Ohio,
1981-1985 znanstveni sodelavec, direktor Laboratorija za katalizo in trdno snov, Standard Oil Corporation Ohio.
1986-1989 direktor oddelka za kemijo, Urad za pomorske raziskave(ONR).
od 1989 – raziskovalec Center Research Laboratory, Mobil R & D Corporation, Princeton, New Jersey.
1982 – predavatelj Northwestern University,
1983 – 1990: dodatni profesor kemije Case Western Reserve U., Cleveland,
1984 – član svetovalnega odbora Texas Agricultural and Mechanical U. Science Council – predavatelj na tem področju.
1987 – 1990 gostujoči profesor na Univerzi v Bologni, Italija,
1988-1991: izredni raziskovalni profesor Univerze Georgetown- Washington,
1989 – Trustee Gordon Research Conference, 1987-podpredsednik, 1988-predsednik, 1988-1993 predsednik odbora- Evropa, 1993 – odbor za mednarodne zadeve.
1996 – : izredni profesor v Centru za katalitično znanost in tehnologijo na Univerzi v Delawareju;
1996 – gostujočega profesorja fizikalne in katalitične kemije na Univerzi v Münchnu.
PRIZNANJA:
1995 – izvoljen v Nacionalno inženirsko akademijo ZDA
1988 – sprejet v ameriško nacionalno hišo slavnih za inženiring, znanost in tehnologijo
1999 – prejemnik medalje Ameriškega kemijskega združenja E. N. Morley
1984 – prejemnik nagrado E. V. Murpheeja za industrijsko in inženirsko kemijo leta
1995 – je prejel prestižno nagrado Alexandra von Humboldta.
2001 – delil je nagrado Distinguished Award za oksidacijsko katalizo, ki jo podeljuje Svetovno društvo za oksidacijsko katalizo v Berlinu
2007 -nemško nagrado Alexander von Humboldt Senior Scientist Award
2008 – Univerza v Bologni mu podelila častni doktorat, honoris causa, na Univerzi v Bologni.
Harvard -Sigma Xi.
pripravil Ž.L.
