S tem naslovom je bil na današnji dan pred 75 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Preteklo nedeljo so imeli na Planini pri Sevnici letno skupščino kmetijske zadruge. Vprašanje trgovine, ostalih odsekov in sploh delovanja dosedanje zadruge so kmalu razčistili. Več so se zadržali pri načrtih za prihodnost.
Ustanovitev kmečko obdelovalne zadruge, kdo bi vstopil, kako bo s skupnim obdelovanjem, pa še to in ono, jim že več kot mesec dni ni dalo miru. Izgledalo je, da bodo prvi, pa so jih le prehiteli kmetje iz Marofa. Na nedeljski skupščini so spet vsi skupaj pretresali o ustanovitvi obdelovalne zadruge. Desetine vprašanj in težkoč pri dosedanjem gospodarjenju se je stekalo v en zaključek: »Rešili bomo vse probleme le z ustanovitvijo obdelovalne zadruge.»
»Kako naj pridelam na svoji zemlji več, ko pa nimam ljudi,« je dejal veliki kmet, ki ni kos sam z ženo obdelati 24 ha zemlje. »Hlapec je odšel v vojsko, dekla v tovarno, sin v šolo, kaj mu pa morem.«
Še ko je Andrej govoril, mu je segel v besedo mali kmet Janez: »Noč in dan lahko delamo vsi kar nas je pri hiši, do komolca lahko izrabimo roke, pa nam beračija ne more dati več kakor nam. Trikrat preorjemo zemljo, delamo in delamo, pa vseeno težko živimo, oba s sinom sva morala oditi na delo h gozdnemu gospodarstvu.«
Se tam iz kota je nekdo pristavil: »Kdo bo sploh še delal na kmetih, vsa mladina hoče v tovarne, mi stari naj so do ramen izgulimo, da bi dali delavcem več kruha. Nihče noče ostati več doma, samo tovarna, stroji, motorji, elektrika, vse jim leti po glavi, samo plug in kosa ne več. Zakaj vendar naša mladina noče ostati na kmetih?«
»Bi že, v zadrugi, bi,« se je oglasil tretji, »toda veliki kmetje bodo dobili več procentov, pa ne bodo marali delati, gospodje bodo hoteli biti še naprej, jaz pa sem vse življenje garal in nič imel od tega, ali ni tudi v zadrugi tako?«
»Jaz bi vsaj vinograd rad še v naprej obdržal za sebe, rad ga imam,« je še pristavil Janez.
Nešteto takih vprašanj jih je še motilo, ko so pa dobili odgovor nanje, so se jim obrazi vse bolj vedrili. Veliki in mali kmetje se bodo združili v zadrugi. Večji imajo toliko zemlje, da je sami ne morejo obdelati, mali pa na premajhnem prostoru preveč delovne sile.
Tako združeni bodo dosegli pravo sorazmerje med delovno silo in zemljo ter lahko znatno dvignili produkcijo na sedaj nedocela izkoriščeni zemlji. Pri tem pa bodo še imeli velike prednosti za nabavo strojev ter drugih pripomočkov. Dela, pa tudi jela bo za vse dovolj.
Zakaj mladina noče ostati na kmetijah? Zato, ker je dosedaj čutila, da nima na vasi ob tako razdrobljenem gospodarstvu nobene bodočnosti, nikakega razvoja. Mlad kmečki fant bi se rad v nedeljo postavil na vasi, prav tako dekle, oba gledata svoje vrstnike, ki so zaposleni v tovarnah, kako so opravljeni, se izobražujejo, odhajajo v šole, tečaje, v kino, dosegajo priznanja, častno naslove in odlikovanja.
Naša mladina si pa vsa želi napredka, novih spoznanj, uspehov, ne samo delavska. Čim bomo spremenili gospodarstvo na vasi da bo korakalo v razvoj vzporedno z industrijo, pa bo mladina bolj vzljubila vas. živino, žitna polja, gozdove, sadovnjake, čebele, govedo in vse. Mladinec sedaj hrepeni, da bi bil šofer, potem bo hrepenel, da bi vozil traktor, ki bo oral plodne planjave, žel težko pšenico. »Ko se bomo združili,« je dejal tov. Dobršek iz Planine, »bomo lahko naučili našo mladino ljubiti svojo zemljo, ljubiti tako, kakor smo jo ljubili mi, ko smo se zanjo borili s puško v roki. Jaz bi lahko živel na svoji zemlji do smrti, ker pa vidim, da nam razvoj kaže boljšo pot pri skupni obdelavi, ker nam kaže, da bo vsak zadružnik živel tako, kakor sedaj živi veliki kmet. ali pa še boljše, bomo z veseljem gledali na naše njive. In tako bo tudi mladina ostala doma ter ljubila zemljo in vas.«
Kako pa veliki kmetje, ali bodo res lahko le komandirali, delali pa ne? Za kar imajo skrb predvsem mali, bo odvisno od zadružnikov samih. Izkušnje imamo, da so veliki kmetje v veliki meri izšolali, ker so imeli možnosti marsikaj bodo lahko svetovali, veliko jih imamo, ki so v delo zaljubljeni, tisti redki, ki bi pa hoteli samo komandirati, se bodo pa že morali pokoravati volji večine zadružnikov, ki strmijo odnosno bodo strmeli za enakim delom in po delu pravilnem zaslužku.
»Kaj pa Janez, vinograd bi rad imel zase; ga boš pa imel, kar boš dal v zadrugo bo obdelovala zadruga, kar boš imel sam, boš obdeloval sam.«
Debata pa je tekla dalje in domala, da se ni spremenila že v ustanovni občni zbor obdelovalne zadruge.
»170 ha zemlje je že v skladu za zadrugo, « je dejal tov. Repar. »Treba je, da se pomenimo, do srede se naj vsak odloči in takrat bomo postavili vodstvo.«
V marofu ob Planini bi lahko redili več krav mlekaric, ker je sedaj neizkoriščen. Splanirali ga bomo, poravnali krtine, pripravili, da bo lahko kosilnica gladko grizla travo,« je glasno razmišljal Dobršek.
Jasno moramo videti pot pred seboj. V tako razdrobljenem kmetijstvu kakor dosedaj, ne bi mogli dvigniti življenjskega štandarda na vasi. Kočarji, ki komaj živijo, ali pa, kakor rečemo, v svojih bajtah ne morejo živeti in ne umreti, se ubijajo dan in noč za bomo življenje. Kmetom primanjkuje delovne sile, da zemlje ne bi mogli obdelati, niti zadostiti obveznostim. Pot je samo ena, zadružništvo je edini izhod . ..
Vsak je razmišljal, sestanek v sredo pa bo odločal koliko zemlje bo imela zadruga. Sklenili so, da bo zadružni dom v enem mesecu pod streho. Za samo zadrugo pa bodo dvignili 2 milijona din kredita za investicije, ter postavili nova gospodarska poslopja. »Naša zadruga bo živinorejska,« se oglasi tam nekdo. »Naša živina je bila znana po vsej Sloveniji,« je drugi pristavil. Tretji je šele dokončal misel vseh: »Zadružna pa bo poznana po vsej Jugoslaviji.«
