S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Toliko podjetniškega duha kot je v Olimju pri Podčetrtku, ni nikjer drugod v Sloveniji, pravijo poznavalci. To je v dolinici, ki je pred nekaj desetletji skoraj opustela, z razvojem Atomskih toplic ter zanimanjem za eno najstarejših evropskih lekarn pa se je prebudila neverjetna kozjanska podjetnost.
Prebivalci se dandanašnji ukvarjajo z vsem mogočim, od kmečkega turizma, pridelave in stekleničenja vina, reje jelenov, gojenja šampinjonov in balonarstva do teniških igrišč, jahanja, polaganja kablov, pivovarstva, penzijonov, šiviljstva, mizarstva… Največji podjetnik olimske doline ter Kozjanskega nasploh je Martin Hohnjec, po domače Haler. Hohnjec je rojeni Olimčan, njegova žena Veronika pa je pred poroko živela v Dramljah. Njegov oče je zidaril in tesaril na slovenski in hrvaški strani Sotle, vse do Zagreba.
Martin se je šolal v Ljubljani, kjer je preživel šest let. Izkušnje si je nabiral tudi v ljubljanskem telekomunikacijskem podjetju Tegrad, nakar se je vrnil k staršem ter prevzel delo na kmetiji. Zaposlil se je v celjskem PTT podjetju ter se tri leta vozil z delavskim vlakom v Celje ter nazaj. V tistem času je hkrati končal delovodsko šolo ter začel s popoldansko obrtjo. Leta 1981 je postal v domačem kraju samostojni obrtnik. Bil je star 24 let, brez kapitala ter velikih izkušenj, vendar z močno voljo.
Danes gradi telekomunikacijsko omrežje ter zaposluje v podjetju Halcom dvanajst visokoizobraženih strokovnjakov. Martin Hohnjec, ki je ustanovitelj ter direktor Halcoma, ima med tremi solastniki pomemben delež. Podjetje s sedežem v Olimju ter poslovno enoto v Celju je na področju izgradnje telekomunikacij med vodilnimi v državi. Hohnjec ima še posebno podjetje za potrebe Halcoma, ki zaposluje približno 40 ljudi, največ domačinov.
V zadnjem času se je uspešni Hohnjec lotil turistične dejavnosti. V Olimju je zgradil starinskemu dvorcu podobno poslopje, ki je postalo nova turistična privlačnost kraja. Tam je pivovarna z blagovno znamko Haler, bife, pivnica, restavracija in terasa, blizu pa še mikavni apartmajski hotel z 39 ležišči (v gostinstvu je pri Hohnječevih našlo delo še blizu 20 ljudi).
Zakonca Hohnjec imata pet otrok, od najstarejšega Tomaža, ki obiskuje 2. letnik celjske poklicne šole, do najmlajše Tine, ki je bila v petek stara pol leta. Starejši otroci so med poletnimi počitnicami pridno pomagali staršem, Tomaž na področju telekomunikacij, Katja in Matej v gostinstvu. Še pred nekaj leti sta imela Hohnječeva na kmetiji nekaj živine, vendar je to postalo prehudo breme.
V Olimju je že dolgo znana kmetija Stanislava in Grete Amon, ki je danes v znamenju gostinstva, vinarstva in konjeniškega centra. Za posel je bil nadarjen že Stanislavov oče, ki je imel v sedemdesetih letih, v času socializma, nič manj kot osemdeset glav živine ter je gospodaril na prvi usmerjeni kmetiji daleč naokrog. Greta Amon seje poročila v Olimje iz znane Strausove gostilne in trgovine v Šmarju pri Jelšah.
Amonovi so s kmečkim turizmom začeli 1. 1980, po šestih letih pa so dali največji poudarek razvoju vinogradništva – vinograda in vinske kleti. Tista leta so si precej pomagali še z obrtjo, s prevozništvom in gradbeno mehanizacijo. S pojavom podjetništva so izkoristili možnost ustanovitve vinarskega podjetja, ki se mu je 1. 1993 pridružila nova turistična kmetija. Takšna, ki bi bila v ponos tudi Avstriji, Bavarski ali Švici. Med številnimi znanimi gosti je bil tam tudi predsednik države Milan Kučan.
Amonova ustekleničena vina so se začela pojavljati v številnih trgovinah, gostiščih in hotelih. Družinska ustvarjalnost ni ostala neopažena. Že pred desetletjem in pol so kot prvi slovenski zasebniki prejeli mednarodno priznanje za Hišo kakovosti, orden Sv. Fortunata. Prejeli so visoka priznanja na ljubljanskem mednarodnem vinskem ter radgonskem kmetijskem sejmu, pred petimi leti pa so Stanislava Amona sprejeli med vinske viteze gradiščansko-panonskega reda. Najmlajša člana družine, Aleš in Amanda, obiskujeta celjsko gimnazijo Center.
Na koncu olimske dolinice je Ježovnikov Jelenov greben, kjer gospodarita Borut in Asunta Ježovnik, ki imata dve mali hčerki. Pred desetletjem in pol so začeli z gojenjem šampinjonov, za kar so si nabrali znanje na Nizozemskem. Tam so dobro opazili, kako površine ob kanalih popasejo jeleni s kmečkih dvorišč. Natanko pred desetimi leti se je pojavilo 75 jelenov in muflonov tudi na Ježovnikovih strmih bregovih. Kupili so jih na Titovih Brionih ter postali drugi rejci jelenov v Sloveniji. Jeleni in mufloni so privabljali vse številnejše radovedneže, zato so 1. 1991 začeli s kmečkim turizmom. Danes so na Ježovnikovem hribu dve gostišči ter dva penzijona, kjer je redni gost francoski veleposlanik iz Zagreba. Ježovnikovi so ponosni, da je lani prespal tam tudi bivši avstrijski kancler Franz Vranitzky, s soprogo seveda. Med številnimi znanimi obiskovalci omenjajo nekdanjega predsednika slovenske vlade Dušana Šinigoja, predsednika Milana Kučana, za slovenske ministre pa je hrib nad olimsko graščino nekako usoden. Le nekaj dni po obisku na tem kraju sta se morala umakniti tako notranji minister Ivo Bizjak kot obrambni minister Jelko Kacin. Veliko smetane prihaja iz bližnjega Zagreba. Boruta Ježovnika poznajo med drugim kot navdušenega balonarja.
Ko je olimska dolina tako zacvetela, je ostalo črna točka propadajoče šolsko poslopje. To je opazila družina Celjana kozjanskega porekla Rudija Videtiča, ki je začela tam 1. 1992 urejati čokoladnico. Družinsko podjetje Syncerus je zaslovelo po izdelovanju čokolade in pralin, pri čemer se je Videtič poslužil receptov kozjanskega strica, ki se je v prejšnjem stoletju uveljavil na cesarskem Dunaju kot slaščičar. Olimsko čokoladnico je med drugimi ugledneži obiskal Robert Whitefield, nekdanji direktor Cadburyja, enega od vodilnih britanskih čokoladarjev. Videtič je izkušen gospodarstvenik, saj je bil prvi mož ljubljanske ni{ industrije ter podpredsednik celjske občinske vlade za področje gospodarstva. SvetovIjan, ki živi med Olimjem in Celjem, je bil prej dolgo v diplomatski službi od Nairobija ter od Pariza do Caracasa.
Ko govorimo o gospodarskem razvoju Olimja, je tu vsekakor omeniti pionirja tukajšnjega turizma Franca Kopino, ki ima turistično kmetijo v bližini starodavnega gradu. Z njegovim kmečkim turizmom se je začelo pred dobrimi tremi desetletji, ko je šmarska občina pripravila organiziran ogled turističnih kmetij v škofjeloškem hribovju.
Jakopinov sosed je generalni direktor mlekarne v vasi Zdravko Počivalšek. Odločnemu Počivalšku je uspelo pred nekaj leti veliko podjetje uspešno sanirati in posodobiti (pri tem se je nekoliko zameril Šmarčanom, kjer je prišlo do ukinitve sirarne z nekaj delovnimi mesti). Pred zadnjim županskimi volitvami so Počivalška omenjali kot morebitnega protikandidata podčetrtškega župana Marjana Drofenika. Počivalška je nameravala kandidirati SLS. Če ga je mikalo postati prvi mož občine, pa je kmalu po tistem postal prvi predsednik nove krajevne skupnosti Olimje. Prav tako je treba povedati, da je direktor mlekarne znan velik ljubitelj narave, še posebej konj, po katerih so na lepi Počivalškovi kmetiji dobro znani. Pri vsem skupaj je mogoče slišati o pomembnih turističnih načrtih Počivalškov.
Brane Jeranko, Novi tednik, 18. 2. 1999
