Slatinčan Daniel Siter je prejšnji mesec v nekdanjem nacističnem ujetniškem taborišču Stalag XVIII D (danes MRC Maribor) moderiral in vodil znanstveno konferenco »Rdeča armada v Prekmurju: stanje raziskav«, kjer je predaval tudi s svojim referatom. Znanstveni dogodek so organizirali MRC Maribor, Alma Mater Europaea – ISH in Sinagoga Maribor.
Pohod Rdeče armade čez Jugoslavijo pa ima tudi temno plat, o kateri se je v preteklih desetletjih malo govorilo. Žrtve le-te so bile med drugim mlade Prekmurke, beremo v magistrskem delu Darjana Lorenčiča.
Slovensko zgodovinopisje o Prekmurju v času druge svetovne vojne razkriva, da gre za prostor s specifiko ter posebnimi karakteristikami, situacijami in okoliščinami, ki niso bile prisotne v nekaterih drugih slovenskih pokrajinah pod zasedbeno oblastjo okupatorjev. »Prekmurje je bilo v letih 1941–1945 najprej pod nemško, nato madžarsko in končno še pod skupno madžarsko in nemško okupacijo. Je edino slovensko ozemlje, ki ga je osvobodila izključno Rdeča armada in ne partizanske narodnoosvobodilne enote, kakor je bilo to značilno za preostanek Slovenije. Samo ena formacija, tj. Prekmurska četa, je obstajala v tem prostoru pred osvoboditvijo Prekmurja,« je pojasnil Siter, sicer asistent, raziskovalec in doktorand na Fakulteti za humanistični študij mednarodne univerze Alma Mater Europaea.
O dogodku, na katerem je nastopilo šest govornikov in dobrih poznavalcev regijske zgodovine Prekmurja v prejšnjem stoletju, je Siter dodal, »da je srečanje potekalo kot del priprav na prihajajočo 80. obletnico osvoboditve Prekmurja, ki v času osvobajanja predstavlja eno največjih (če ne največjo) vojaških operacij druge svetovne vojne na slovenskih tleh«.
Rdeča armada prinesla osvoboditev, pa tudi teror
Osvoboditev izpod okupacijske oblasti je bil za Prekmurje zagotovo velik dogodek, a kaj ko, še posebej, kadar to izpelje tuja vojna sila, ima tudi temno plat in ceno za lokalno prebivalstvo.
Že leta po vojni se je po tihem govorilo o posilstvih, ki so jih vojaki Rdeče armade izvajali nad lokalnimi dekleti tako v Prekmurju kot širše v Jugoslaviji. O njih v svojem magistrskem delu Rdeča armada in osvoboditev Prekmurja 1945: Kolektivna memorija lokalnega prebivalstva, piše Darjan Lorenčič.
Med drugim citira povojnega jugoslovanskega komunista, kasneje preganjanega in zaprtega, Milovana Đilasa. Ta je navedel, da je jugoslovanska oblast na ozemlju celotne Jugoslavije, kjer se je gibala RA, zbrala 121 podanih prijav posilstva, od tega je bilo 111 primerov posilstva in umora, in 1204 prijave fizičnih napadov in plenjenja. Po Đilasovem mnenju naj bi ti
incidenti prispevali h kasnejšemu sporu med Titom in Stalinom.
V magistrskem delu tudi beremo, da so se vojaki Rdeče armade znašali nad civilisti na območju Lendave in Lendavskih goric. Do domačinov so bili sovražno nastrojeni in so z njimi ravnali kot s sovražnikom, saj mnogi niti niso vedeli, da so z madžarskega že stopili na jugoslovansko ozemlje. Vrstila so se prisvajanja dobrin, šikaniranja in celo posilstva, ki so bila, tako navaja Lorenčič, pogosto zamolčana. Temu se namreč v času komunizma, vsaj do Informbiroja 1948, ni dajalo nobene vrednosti, zato bi tisti, ki bi to razglašal, tvegal izključitev iz določene skupine ali skupnosti.
Rdeča armada naj bi sicer posilstva svojih vojakov kaznovala z likvidacijo. A Stalinovo stališče do tovrstnega početja je bilo, da Rdeča armada pač ni idealna in nikoli ne bo, da je vojaka treba razumeti, važno pa je, da se bori proti Nemcem in to dobro.
