V Sloveniji zadnji čas interes za vključitev v rejniške družine upada, zato so Centri za socialno delo pred kratkim izvedli postopek za izbor novih družin, s katerim pridobijo od 15 do 20 novih rejniških družin, letno pa se za prenehanje te dejavnosti odloči od 40 do 60 družin.
Tudi na našem območju imamo aktivne rejniške družine, na območju CSD Šmarje pri Jelšah jih je sedem, na območju CSD Šentjur pa šest. Pravijo pa, da so veseli novih vlog, saj je rejnikov v Sloveniji manj, kot je potreba po njih.
Kot so pojasnili na CSD Šmarje pri Jelšah, so v letu 2023 v rejniške družine z našega območja namestili dva otroka, skupno jih je iz območja CSD Šmarje pri Jelšah v rejniške družine nameščenih 13. V rejniške družine na območju CSD Šmarje pri Jelšah je nameščenih še 13 otorok iz območja drugih centrov za socialno delo, tako da na Šmarskem otroška in mladostniška leta preživlja 26 otrok v rejništvu. Tri rejnice to dejavnost opravljajo kot poklicno. Ta čas pa pri naših rejniških družinah ni prostega mesta za sprejetje novih otrok.
»Število rejniških družin tako na državni kot tudi na lokalni ravni upada, saj se osebe, ki izvajajo rejniško dejavnost upokojujejo ali pa se rejništvo zaključi pri rejnikih sorodnikih, ki se nadalje ne odločijo za nadaljevanje rejniške dejavnosti,« je povedala mag. Magda Vražič iz Centra za socialno delo Šmarje pri Jelšah, kjer lani niso beležili nobene nove rejniške družine, letos se je prijavila ena, vloga je še v obravnavi, pojasnjujejo.
Z območja Šentjurja je trenutno 11 otrok nameščenih po rejniških družinah tudi izven območja, na območju pa imajo šest rejniških družin. »Potreba po rejniških družinah je ogromna, saj v letih 2022 in 2023 nismo imeli niti ene nove vloge oziroma prošnje za izvajanje rejniške dejavnosti. Samo v enoti Šentjur smo v letošnjem letu imeli potrebo po 4 rejniških družinah oziroma po štirih namestitvah,« je zapisala Špela Kovačič iz CSD Šentjur.
Trenutno v Sloveniji več kot 750 otrok v rejništvu
Rejništvo je začasen ukrep, namenjen, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, o rejništvu zapišejo na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Po njihovih podatkih je bilo v mesecu oktobru lani v Sloveniji v rejništvu 753 otrok, rejniških družin je v Sloveniji 549, samo 69 rejnic oz. rejnikov pa to dejavnost opravlja kot poklicno dejavnost. Za rejništvo se običajno odločajo ženske, saj imamo kar 500 rejnic in le 45 rejnikov.
Kot kaže statistika, so najpogostejši razlogi za umik otroka iz matične družine neustrezne družinske in socialne razmere oz. nesposobnost enega ali obeh staršev za skrb otroka. Sledijo tudi razlogi, kot so smrt, prekomerno uživanje alkohola, zdravstvene težave ali uživanje nedovoljenih drog enega oz. obeh staršev.
Kaj se zgodi, če za otroka tudi ob pomanjkanju rejniških družin ne najdejo ustrezne rejniške družine? “V takšnem primeru se otroka v kriznih situacijah začasno namesti v drugo primerno okolje, kot so Krizni center za otroke in mladostnike, Krizni center Palčica in Palček, dolgotrajnejšo rešitev pa iščemo in najdemo ponavadi tudi v Strokovnih centrih za otroke in mladostnike,” je pojasnila Lidija Herman iz šmarskega socialnega centra.
Glavni povod pri odločitvi za rejništvo naj izhaja iz srca
Tudi v Društvu rejnic Celjske regije zaznavajo vse manj rejniških družin. »Večina naših članic šteje od štirideset let najprej, največ petdeset in več let, ki imajo otroke v rejništvu že nekaj časa. Novih mladih skorajda v našem društvu ni,« pravi njihova predsednica Simona Vodončnik.
Da je vse manj rejniških družin, gre iskati v več vzrokih. Zelo veliko vlogo pri tem odigrajo, pravi Vodončnikova, zelo zahtevni postopki, saj rejniške družine morajo ves čas sodelovati s centri za socialno delo, sodiščem, stiki otrok morajo biti omogočeni tudi matični družini. »To pa je še posebej težko, ko ima določena družina otroke iz več družin, recimo iz treh različnih družin,« izpostavlja ter opiše tudi ne najbolj spodbudno finančno noto tega poslanstva, saj so po njenem prepričanju trenutni prispevki države za rejniške otroke minimalni, sploh zavedajoč se, da se delo opravlja 24 ur dan, veliko stroškov prinese tudi šola, kot so plačila ekskurzij, letovanj … Izpostavlja tudi, da je veliko primerov, ko so rejniški otroki travmatizirani, soočajo se z učnimi težavami v šoli, za kar jem tem otrokom potrebno posvetiti še več pozornosti.
»Skupek vsega tega najbrž pri mladih ne odtehta odločitve za rejništvo. Menim pa, da tisti, ki se odloča za to poslanstvo, se mora za to odločiti iz srca.To mora biti glavni povod. Če se kdo odloča iz finančnega vidika, tega ne bo zdržal,« je prepričana Vodončnikova, tudi sama rejnica štirim otrokom, ki se je za to poslanstvo odločila potem, ko je prestala težke zdravstvene preizkušnje. Prva dva otroka je v rejništvo dobila nekaj let pred dopolnjenim štiridesetim letom, ko sta njena biološka otroka že prehajala v odraslost. Da je dobila skoraj istočasno v rejništvo kar dva otroka, je botrovalo njeno veliko srce, saj je bila sprva odločena, da bo vzela le enega otroka, tega so ji kot nekaj dni starega dojenčka izročili v celjski porodnišnici. Že pred tem so jo s centra za socialno delo s Šmarskega kot potencialno rejnico nagovarjali, da v rejništvo vzame 7-letnega otroka z duševno motnjo v razvoju, a se je, ker je v rejništvo tisti čas že dobila dojenčka, branila s prepričanjem, da tega ne bo zmogla. Ko je otrok sam na šoli v Glaziji pritekel k njej in ji naklonil nekaj toplih besed, se ni mogla več braniti. Prvega otroka je po petih letih posvojila, za drugega, ki danes šteje že krepko čez dvajset let, a ker zaradi motnje v duševnem razvoju ni sposoben samostojnega življenja in bi ga institucije predale v zavod, se je odločila za skrbništvo. Pred osmimi leti je v rejništvo vzela še sestrico in bratca, takrat 9-letno deklico in 4-letnega fanta.
Simona pravi, da je vsaka zgodba otrok v rejništvu svojevrstna. Tudi sama je bila deležna vzponov in padcev, sploh v začetku prihod otroka v družino večkrat »celo družino postavi na glavo«. A strne: »Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za rejništvo, čeprav je tukaj veliko lepega in veliko težkega. A če imaš srce na pravem mestu in če sodeluje cela družina, potem je te trenutke mogoče prestati. Največ kar otroku lahko daš, pa je to, da je ljubljen, varen. Ljubezen, ki jo otroku daš, je največ, kar lahko človek da in dobi. Ti otroci pa so sploh željni te pozornosti, saj običajno gre za otroke, ki so zelo prizadeti.«
Sama se s predsodki okolice ni srečevala, le prijateljice so ji velikokrat dejale »kaj ti je tega treba«. A povsod ni tako. Veliko rejniških družin ima težave, nad njimi so, kot že izpostavljeno, zahtevni postopki in nadzori javnih služb, pritiski matičnih družin, v veliko primerih so otroci, ki prihajajo v rejništvo travmatizirani, za kar so potrebne dolgotrajne rehabilitacije, kot del družbe pa se morajo soočiti tudi z reševanjem socialne izključenosti rejniških otrok in mladostnikov.
K lažji poti pripomorejo tudi tako, da se povezujejo
Da vsakršne težave, ki spremljajo rejniške družine in otroke lažje prebrodijo, so se rejnice s celjskega območja pred dvajsetimi leti, v marcu leta 2004, povezale v Društvo rejnic Celjske regije, ki pokriva območje osmih CSD-jev, ob Celjskem tudi tri enote centrov Savinjsko-Šaleške regije. Skupno je v društvu 95 rejnic, ki topel in varen dom nudijo okoli 70-im otrokom v rejništvu.
V društvu si v glavnini prizadevajo, da rejniških otrokom pomagajo pri oblikovanju varnega okolja, predvsem pa, da si stojijo ob strani. Ob družabnih dogodkih, kot so izleti, srečanja, tabori in letovanja, veliko aktivnosti namenjajo tudi izobraževalnemu delu, predvsem sodelovanju s strokovnjaki, ki se posvečajo rejniškim otrokom in jim pomagajo pri oblikovanju pozitivne samopodobe, pridobivanju samozavesti ..
»Gotovo je rejništvo področje, ki ga nekateri premalo poznajo, čeprav se z njim srečujemo vse odkar obstaja človeštvo. Vedno žal obstajajo otroci, ki jim ni dano živeti s svojimi starši – mi pa želimo s skupnimi močmi in skupnim delom doseči, da bo življenje tem otrokom lažje in boljše. Zavedamo se, kako velika vrednota je družina – kolikšna pomoč je tem otrokom potrebna. Pomoč – tudi do največje utrujenosti, včasih celo do izčrpanosti, vendar je vse pozabljeno z enim samim otroškim nasmehom, toplim pogledom v nežnih otroških očeh,« o pomenu rejništva pove Simona Vodončnik, predsednica Društva rejnic Celjske regije.
