Šmarska knjižnica je bila prejšnji teden gostiteljica predstavitve dela, katerega prvi zametki so se med drugim porodili ravno v prostorih spodnje dvorane tamkajšnjega kulturnega doma.
Pred skoraj letom dni so v šmarski knjižnici namreč gostili jubilejni, 50. bralni večer z Anastazijo, kjer se udeleženci pogovarjajo ne samo o naukih, ki jih je Vladimir Megre zapisal v knjigah o puščavnici iz ruske tajge, ki je mnoge ljudi po vsem svetu navdahnila, da zaživijo (bolj) v stiku z naravo, temveč tudi izmenjujejo izkušnje. Bralni krogi se odvijajo po različnih krajih Slovenije, na našem območju je to na kmetiji Koza pri Svetem Štefanu. Na tistem bralnem večeru je v pogovorih preblisnila ideja, da bi bilo o obstoječih rodovnih posestvih dobro izvedeti kaj več, tudi s pomočjo pisane besede.
Vrt ljubezni, kot je naslov knjige in je prispodoba za Slovenijo, je popotovanje po – in tenkočutno doživljanje – enajstih rodovnih posestev na Slovenskem, pri čemer opazno vlogo igra Kozjansko. Rodovna posestva so povezava človeka oz. družine z naravo, ki služijo pridelavi lastne – žive hrane in tudi sicer osmišljajo njegovo bivanje kot so npr. odnosi v družini, kar vpliva na višjo kakovost življenja v družbi. Prav tako je pomembna povezava s predniki. Avtorica, Andreja Cepuš, je svojo pot, ki jo je po njenih besedah tudi dodobra preobrazila, začela v naših krajih, na rodovnem posestvu Križan Lipnik v Pristavi pri Mestinju.
Njegova začetnica, Andreja Križan Lipnik je bila tudi glavna sogovornica avtorici. Z možem je na posestvu, ki meri en hektar, kar je tudi velikost optimalnega rodovnega posestva in ki naj bi po Anastaziji zadostovalo eni družini, leta 2008 zasadila rodovno drevo. Od takrat se je začela njena nova pot, ki ni samo pravljica, saj je zahtevala tudi soočenja in spremembe. Pri ljubečem ustvarjanju z zemljo sledi svoji intuiciji, ki se ob zavestnem pristopu sama po sebi lažje aktivira. Posestvo vsebuje kar nekaj elementov, med drugim zemljanko, ki vzbuja posebno zanimanje, vse skupaj pa občasno rada razkaže obiskovalcem. Prav zanimiv pogled na mali raj je tudi z zraka, saj je nastala zanimiva simbolika. Svoj vrtiček ima tudi osemletni Franci, ki je pred zbranim občinstvom v dvorani povedal, kaj vse goji in požel gromek aplavz.
Na našem območju je avtorica, ki sicer izhaja iz Celja, a jo v zadnjih letih poti pogosto vodijo na Kozjansko, obiskala še dve lokaciji. V Križan Vrhu pri Bistrici ob Sotli je obiskala posestvo Mojce in Tonija, Dolenjca, ki sta kar nekaj časa iskala kraj, kjer bi se ugnezdila. Čeprav sta že skoraj kupila hišo v bližini Ptuja sta ob obisku Križan Vrha ob hiši, ki je tri desetletja samevala, začutila klic zemlje in oba sta začutila, da sta našla, kar sta iskala. V dveh letih trdega dela sta postala samooskrbna in tudi izstopila iz sistema. V pomoč so jima med drugim sosedje, s katerimi si veliko izmenjujejo dobrine.
Posebno vlogo ima tudi posestvo Pod orehi Romance Rečnik z bližine Ponikve. Tam je avtorica spontano prejela informacije, ki so jo vodile do tega, da je mestno dekle napisalo knjigo o sonaravnem načinu življenja, ki gre mnogokdaj čez cono udobja današnjega človeka. Podobno kot marsikje je tudi pri Romanci vse premišljeno zasnovano, upoštevajoč naravne zakonitosti, kar se tudi začuti. Obiskovalce pritegneta tudi kamniti krog medicine in sedmerokraka čebelja zvezda.
Malce čez mejo našega območja, v bližini Ljubečne, svojo zgodbo v Prostoru ob gozdu ustvarjajo mladi Drameljčani, brat in sestri, Miha, Neža in Urška Belak. Še pred nekaj leti neugleden kos zemlje, ki je bil last njihovega pradeda, so preobrazili v nekaj povsem drugega, v kar se lahko prepričajo tudi obiskovalci na različnih dogodkih, skedenj pa se je med drugim spremenil v lončarsko ustvarjalnico.
Vredno je širiti glas o rodovnih posestvih in sonaravnem načinu življenja. Cepuš je v predgovoru zapisala: »Skozi rodovna posestva se udejanja most med našo izvorno dediščino in prihodnostjo, v kateri živimo celovito in osmišljeno.«
Dogodek je začinil plesni nastop Sare Stropnik, ki tudi sama živi na rodovnem posestvu, pozornemu očesu pa ni ušlo, da je ob zvokih violine Avguština Peniča, ki izhaja s Kozjanskega, z gibi v prosto pošiljala sporočilo ljubezni. In to je tudi ena rdečih niti, ki se lahko udejanja tudi v sobivanju z zemljo. »V Sloveniji vidim Vrt Ljubezni. V tej preprosti besedni zvezi, ki se mi je porodila kot najbližji pojem notranjega vedenja, vidim podobo dežele, kjer živimo srčni in povezani ljudje. Nismo povezani le s svojimi koreninami, povezani smo tudi med sabo in z naravo ter stvarstvom, katerega del smo,« so še besede avtorice.
