S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Precej je še nerešenih problemov v krajevni skupnosti Šmarje pri Jelšah. Nekatere bo mogoče rešiti še v tem letu, drugi bodo morali počakati na naslednje ali kasnejša leta. Gre za tiste probleme, katerih rešitev je opredeljena v planskih dokumentih te šmarske krajevne skupnosti.
Problem, na katerega želimo tokrat opozoriti pa, kot kaže, nima vstopnice za pristop k reševanju, ker zanj ni in še dolgo ne bo denarja. Gre za problem nevarnega prehoda čez železniško progo v Šmarju, na cesti, ki iz središča vodi do osnovne šole. Prehod je brez zapornic, edino opozorilo pred pretečo nevarnostjo sta dva prometna znaka na obeh straneh proge, pred katerima je treba vozilo ustaviti. Z ene strani se da dobro videti prihajajočo lokomotivo, na drugi pa se je treba z vozilom postaviti tik ob progi. Zaradi slabe preglednosti sta bili na tem mestu že dve nesreči s smrtnima izidoma. Bo do rešitve problema potrebna še katera?
Problema oziroma nevarnosti se v občini, zlasti pa v krajevni skupnosti Šmarje, dobro zavedajo. Pobudo za rešitev je že leta 1979 dalo ŽTP Celje in nakazalo tudi možnosti: ali urediti drugi železniški prehod na cesti proti Dvoru, ali onega na cesti, ki vodi do Jelšingrada. Prehod, na katerega želimo posebej opozoriti pa se po mnenju ŽTP ne da semaforizirati ali kako drugače urediti.
V krajevni skupnosti so se odločili za gradnjo nadvoza na cesti za Jelšingrad in ga lani tudi semaforizirali. Problem pa je bil s tem le delno rešen, kajti od trga v središču Šmarja, kjer se danes ustavljajo šolski avtobusi pa do šole, se da priti samo peš. Vsi šolarji-vozači se zato zadržujejo v trgu, na avtobusnem postajališču. Žal je tik ob njem glavna prometna cesta. Edina možna rešitev, da bi avtobus lahko pripeljal do šole, bi bila v gradnji nove ceste od železniškega prehoda proti Jelšingradu oziroma desno od proge proti šoli. Ta investicija pa bi bila mnogo predraga in vira sredstev za njo v občini ne vidijo. Glavna napaka je bila storjena že pri načrtovanju oziroma gradnji nove šole. Sočasno bi bilo takrat treba rešiti tudi problem ustrezne dovozne ceste iz središča Šmarja.
Kaže, da bo še lep čas ostalo tako, kot je. Otroci bodo še naprej čakali na prevoz ob nevarni prometni žili, železniški prehod, kjer se edino da priti z avtomobilom do šole, pa bo še naprej prežal na neprevidne žrtve. Nesreča, kajpak, nikoli ne počiva, in ljudje smo včasih tudi raztreseni in nepazljivi. Morda pa bi se dalo problem le kako rešiti. Bi bilo na solidarnost vseh občanov preveč optimistično računati?
Marjela Agrež, Novi tednik, 26. 1. 1984
