S tem naslovom je bil na današnji dan pred 40 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Šentjurski mladinci so, na seji komisije za idejnopolitično delo, ocenili idejna gibanja med mladimi. Mladinci se pogovarjajo o svojih problemih na ulici in v kavarni. Premalo se poslužujejo organiziranih oblik izražanja mnenj. Zakaj tako? Na sestankih je veliko praznega in učenega govorjenja. Dogovorjenega se mnogokrat nihče ne drži. Mnenja in pobude mladih se premalo upoštevajo. Bistveni problemi mladine, kot so zaposlovanje, štipendiranje in socialna varnost, pa se prepočasi rešujejo.
V vrstah mladih se srečujemo z najrazličnejšimi pogledi, razmišljanji, idejami in alternativnimi rešitvami, ki pa jih danes v družbi ne znamo, ali nočemo prepoznati.
Ta neizkoriščeni potencial ne vključujemo v tokove naše družbene stvarnosti. Tako se navadno naša velika družbena rezerva največkrat razvodeni na modrovanjih in praznih sestankih mladih, v gostilniških diskusijah, pouličnih razpravah ali drugje v ožjih skupinah mladih. Vsak zase se je ogradil, pasiviziral do okolja, in na ta način protestiral zaradi nemoči. Še več, nekateri mladi so šli že tako daleč, da namesto organiziranega načina, preko našega političnega sistema, z novimi gibanji, ki nimajo nobene zveze s politiko, skušajo izpovedati svoje stiske, občutke zapostavljenosti in brezperspektivnosti.
Ob takšnih ugotovitvah se moramo zamisliti tudi v občini Šentjur. Obsojanje mladih, zaradi tega ker zapadajo vplivu novih gibanj, nikamor ne vodi. Analizirati moramo vzroke stanja, v katerem so mladi zlasti še zaposlovanja, štipendiranja, pridobivanja stanovanj itd.
Kljub bolj ali manj uspešno izpeljanim konferencam po osnovnih mladinskih organizacijah, je še vedno velik del tiste mladine, ki se v organizirane družbene aktivnosti ne vključujejo. Mladi vedo brez dlake na jeziku povedati marsikaj, toda na žalost ne tam, kjer bi moralo biti za to mesto. Spregovorijo še na mladinskih sestankih, tega pa več ni oziroma je redkokdaj na sejah komunistov, sindikata, socialistične zveze, ali celo na seji delavskega sveta oziroma sveta krajevne skupnosti.
Pasivnost mladih se kaže tudi v čisto neprizadetem obnašanju do razmeščanja jedrskih raket okrog nas, ki lahko povzročijo tudi njihovo aktiviranje nad našimi glavami. Pobude za mirovne demonstracije pri nas, v večini primerov, niso padle na plodna tla. Tega si nihče ne žene k srcu, mnogim celo ugaja, saj se jim ni treba bati revolucionarnosti in organiziranosti mladih. Enako velja za druge shode, manifestacije, javne tribune, s katerimi bi morali obsojati tudi marsikakšne domače pojave. Seveda, na osnovi konstruktivne kritike, ki nakazuje poti za razrešitev.
Pasivnost mladine nikamor ne vodi. Neugodna ekonomska situacija zahteva maksimalno zavzetost slehernega človeka. Naj bo ravno to izziv mladim, ki smo v prednosti, zaradi neobremenjenosti, znanja in poglobljenih razmišljanj, ki porajajo izvirne ideje. Moramo se organizirati ter povedati svoje na zboru delavcev ali na javni tribuni, ki jo bomo mladi organizirali, ne glede na reakcije tistih, ki še vedno mislijo, da je v domeni mladih le šport in zabava. Ravno zato v mladinski organizaciji potrebujemo ljudi, ki znajo misliti z lastno glavo, ki se bojujejo za svoja stališča in se jih v argumentirani razpravi upajo tudi spreminjati.
Ponovno prihaja čas, ko mladi hočemo na ta ali oni način opozoriti nase in na svoje probleme, ki so problemi širše družbe kot celote.
Jože Artnak, Novi tednik, 12. 1. 1984
