Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Diamantna poroka Jožefe in Antona: preberite zgodbo življenja para s Kozjanskega


Sredi junija sta Jožefa in Anton Maček s Prevorja obeležila 60 let poroke. Dogodek sta praznovala v krogu svojih najbližjih v večnamenskem prostoru Podružnične osnovne šole Prevorje. Njuno zakonsko zvezo je ponovno blagoslovil tudi župnik Marko Šraml, ki v njima vidi vzor vzdržljivosti, spoštovanja in ljubezni, ki so osnova za tako dolgo skupno življenjsko pot.

Mačkova Jožica in Tonček, kot ju kličejo domači in prijatelji, sta se spoznala pred malo manj kot 61 leti, ko je nekega oktobrskega večera mladega Mačkovega Tončka s Prevorja zvabil vojaški tovariš Franc Žurej k njim v Javorje na ličkanje koruze. Na isti dogodek je bila od prijateljice povabljena tudi lepa Jožica Doberšek iz Bukovja, ki jo je Tonček takoj opazil. Iskrica je preskočila takoj, a Tonček se je moral še za nekaj mesecev vrniti v Črno goro na služenje vojaškega roka. Meseci so bili dolgi, krajšala sta jih s pisanjem pisem.

Po vrnitvi domov, spomladi leta 1963, je fant kaj hitro zasnubil to marljivo kmečko dekle, saj je na kmetiji na Prevorju potreboval prav take pridne in delovne roke. Ljubezen je zagorela in 15. junija 1963 sta se Jožica in Tonček v Šmarjah pri Jelšah vzela.

Težko delo na gričevnati prevorski kmetiji

Jožefa in Anton s slavnostno torto

Začela sta si ustvarjati dom na Mačkovi kmetiji na Prevorju, ki jo je Tonček podedoval po očetu. A na kmetiji ju ni čakalo obilje, zato sta na začetku živela zelo skromno. Z njima je dobila nov dom tudi Jožičina 6-letna hči Irena, ki jo je Tonček lepo sprejel in ji bil dober oče.

Konec leta se je družina povečala za novega člana – rodil se jima je sin Toni, v naslednjih letih pa sta mu sledila še hči Beba in sin Sandi. Najmlajša hči Aleksandra, ki je tudi poskrbela za ta prispevek, se jima je rodila z večletnim zamikom in jima popestrila zrela leta življenja.

S trdim in težkim kmečkim delom na gričevnatih pobočjih sta preživljala številno družino. Pri delu so morali pomagati tudi otroci, katerim sta na ta način privzgojila vztrajnost in delavnost. Na kmetiji je bilo ogromno dela, zato nobeden od njiju ni hodil v službo. Bila sta pridna, varčna in skrbna gospodarja, ki sta kmalu prenovila hišo in poslopje ter postavila velik, nov hlev in ga napolnila z živino. Med prvimi v vasi sta kupila traktor in kasneje še veliko mehanizacije, ki je olajšala delo na kmetiji. Družina je v ’70. in ’80. letih živela od kmetijstva kar solidno: prodajali so živino in mleko (imeli celo zbiralnico mleka doma), imeli svoj les, meso in najrazličnejše domače pridelke z njive. Ata Tonček je bil svoj čas tudi zavzet čebelar.

Nujna delavnost in elan nista poznala meja. Postavila sta tudi kar dve zidanici, kjer se družina lahko srečuje ob trgatvi in ob družinskih praznovanjih. Oba sta rada skrbela za vinsko trto ter ob koncu dela posedela ob kozarcu vina in kosu kruha z domačo salamo. Na preprost način sta se znala radostiti nad opravljenim delom. Oče še sedaj rad skrbi za žlahtno vinsko kapljico, kolikor le zmore. Ob »likofu« si natoči kozarček rujnega iz soda, se usede pred gorco in življenje je takoj lepše …

Ostala sta sama na kmetiji

Skupna slika z bližnjimi

Otroci so se pridno učili in se izšolali, kljub temu da so morali veliko pomagati na kmetiji.  Kasneje sta mama in ata pomagala otrokom z delom in darovi, po svojih najboljših močeh, pri ustvarjanju svojega doma. Na kmetiji sta žal ostala sama. Otroci se še vedno radi vračajo domov in skupaj z ostalimi sorodniki pomagajo pri vzdrževanju kmetije.

Vsi otroci so si ustvarili svojo družino, tako da imata zakonca Maček sedaj že 12 vnukov in vnukinj ter 11 pravnukov in pravnukinj, dvanajsti pa je že na poti.

Težko jima je bilo sprejeti dejstvo, da nihče od otrok ne bo ostal doma. Ostalo pa jima je veselje do živali in sta ohranila kokoši, zajce in mačke, za katere sta lahko še sama poskrbela. In iskrena ljubezen do doma in drug do drugega, ki ju še vedno veže.

Hiša odprtih vrat

Pri Mačkovih se je vsak rad ustavil, saj je veljala za »hišo odprtih vrat«, kjer je bil vsak vedno dobrodošel in bogato postrežen, dokler je še mama Jožica lahko kuhala in stregla. Nahranila je veliko vaških brezdomcev in pomagala ostarelim ljudem v okolici, saj njena dobrodušnost ni poznala meja. Brezmejno se je razdajala za druge, pri tem pa obrabila dvoje telo.

Rada sta se družila in veselila

Tonček in Jožica sta se veliko družila s sorodniki in sosedi, rada sta se zabavala in plesala, zato sta bila dobrodošla v vsaki družbi. Bila sta redna gosta na lokalnih prireditvah, izletih kmetijske zadruge, čebelarjev in upokojencev, na Aninih večerih na Prevorju in drugod. Zadnja leta pa jima je zdravje že malo nagajalo, da sta se morala tovrstnim dogodkom vedno pogosteje odpovedati.

Kljub temu sta bila zadovoljna, da sta lahko skupaj in sta zmožna poskrbeti še sama zase.

Jožica je čudežno preživela

Jožičino zdravje se je iz leta v leto slabšalo, saj je bila njena leva noga v kolenskem delu okužena z nevarnimi bakterijami. Prestajala je težke bolečine, a vedela je, da ji noga omogoča samostojno gibanje in neodvisno življenje v domači hiši. Do usodnega padca novembra lani, ko si je Jožica zlomila levo nogo in za Mačkove se je življenje obrnilo na glavo. Nekaj tednov kasneje ji je kruta usoda vzela levo nogo, ob prehodu leta pa še skoraj življenje. Iz bolnice je prišla z močno pljučnico, vodo v pljučih in odprto rano na krnu amputirane noge. Padla je nezavedno stanje in družina se je za silvestrovo poslavljala od nje. Po nekaj dneh intenzivne nege na domu, ki so jo izvajale njene hčere in patronažne sestre, se je Jožica čudežno zbudila in se počasi začela vračati v življenje. Nemočno, a izven življenjske ogroženosti, so jo izročili v varstvo in nego v Hišo Gustav v Šentjurju, kjer je mama dobro okrevala, saj lepo skrbijo zanjo.

Fizično ločena, a v srcu še vedno povezana

Dogodki so močno pretresli celo družino, še posebej pa zakonca, ki sta se zaradi slabega zdravstvenega stanja Jožice morala fizično ločiti. Srčna vez in ljubezen, pa ju še vedno vleče skupaj. Jožefa je spet zdravstveno stabilna, telesno sicer nepokretna in nemočna, a priprošnje za »zdravo pamet« ji je dobri bog uslišal. Zato si oba pri dobrih 80 letih srčno želita, da bi se mama lahko vrnila nazaj k možu v domačo hišo, saj si imata še veliko povedati. S pomočjo zanesljivega servisa pomoči na domu in dobrih ljudi se jima bo želja lahko izpolnila.

V tem času razdvojenosti sta spoznala, kako trdno, diamantno vez stketa dva, ki se imata resnično rada.

Naj njuna ljubezen še dolgo živi in vliva upanje vsem, ki ne verjamejo v moč iskrene ljubezni.