Kako sta se gospod in gospa pomirila; avtor: Zvonko Čoh
Pred dnevi se je v Galeriji Salsaverde v Izoli zaključila razstava “Ilustracije” pod katero se je podpisal Zvonko Čoh, eden najvidnejših slovenskih ilustratorjev, ki sicer prihaja iz Rogaške Slatine.
Čoh se je rodil leta 1956 in v Ljubljani končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1981 diplomiral pri profesorju Janezu Berniku. Študij slikarstva je v osrčju Slovenije nadaljeval pri profesorju Štefanu Planincu. Takrat se je začel ukvarjati z risanim filmom in ilustracijo. Danes deluje na področju ilustracije, stripa, vizualnih komunikacij, umetniškega animiranega filma in oglaševalskih TV spotov. Sprva se je posvečal bolj mladinski knjižni ilustraciji in sodeloval z otroškim periodičnim tiskom, danes pa otroški ilustraciji.
Klepetulji
V njegovem opusu je že preko 100 ilustriranih otroških in mladinskih knjig, za katere je prejel številna priznanja, med njimi Zlato pero Beograda 1983, Levstikovi nagradi 1988 in 1999, Veliko nagrado Hinka Smrekarja 2002 za serijo ilustriranih knjig o Kekcu, njegova knjiga Obuti maček pa je knjižnem sejmu dobila nagrado za najlepšo otroško knjigo 2003, na področju knjig za otroke in mladino.
Zelo veliko se je posvečal tudi animiranemu filmu. Njegov opus zajema preko 20 TV spotov in kratkih filmov. Nagrada za najboljšo animacijo na mednarodnem festivalu animiranega filma v Trevisu 1987 (kratki film Poljubi mehka me radirka) ga je opogumila, da se je še intenzivneje posvetil risanemu filmu. Tako je nastala celovečerna risanka Socializacija bika, ki jo je ustvaril skupaj z Milanom Eričem. Zanjo sta prejela številne nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada.
Model
Leta 2006 sta skupaj z Eričem razstavljala v Moderni galeriji, leta 2011 v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu, leta 2012 v galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, leta 2014 pa sta se s prostorsko instalacijo predstavila v kostanjeviški cerkvi. Leta 2016 je imel pregledno razstavo z naslovom » Vse kar vidim počečkam« v Mestni galeriji Ljubljana, pomladi leta 2018 se je z ambientalno postavitvijo »Odtisnjeni fragmenti« skupaj s slikarko Jasno Samarin predstavil v Mestni galeriji Nova Gorica, jeseni istega leta, pa skupaj z Milanom Eričem ponovno v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju z razstavo »Vidno, a ne za vedno«.
Iztok Premrov, likovni kritik in umetnostni zgodovinar je o njegovem delu zapisal:
»V razvoju slovenske povojne ilustracije dvajsetega stoletja je bilo kar nekaj različnih linij in usmeritev. Eno so gotovo prispevale ilustratorke, ki so bile usmerjene v nežen in skorajda materinsko občuteni likovni svet, lep in otroku prijazen, hkrati pa tudi poučen.
Druga linija je bila moška in je bila razpeta med vse bolj osebnim slogom, takim, ki je tudi sicer izviral iz ilustratorjevega (beri slikarjevega) sloga. S tem je bila nakazana neka nova pot v ilustraciji, pot, ki je vodila k neidealizirani podobi sveta. Približala se je realnosti sveta in v njem odkrivala ne le lepoto, ampak tudi druge, manj prijetne plati. Od avtorjev je zahtevala angažiran odnos do literarne teme, nekateri so jo poskušali zapeljati celo v dobronamerno karikaturo. Torej je to hkrati pomenilo tudi prenašanje najbolj učinkovitih likovnih prvin iz njihove slikarske prakse v polje ilustracije.
Obuti Maček
Morda je pri Čohu treba še enkrat posebej opozoriti na filmsko izkušnjo, saj je iz animiranega filma v ilustracijo prenesel neko nenavadno dinamičnost, značilno za »gibljive slike«. Sam to dejstvo opaža pri različnih elementih, najprej pri »kadriranju« prizora, pri rezih in izrezih, pri prostorskih planih in konec koncev pri vprašanju svetlobe. Čoh ugotavlja, da so v renesančni umetnosti slikarji motive gradili od teme proti svetlobi, sam pa dela obratno. Ob dejstvu, da so njegove ilustracije »naslikane podobe«, je seveda vprašanje svetlobe ves čas v ospredju njegove pozornosti. Kako se predmeti obnašajo, ko nanje posije sonce? Kako na sončni žarek reagirajo barve?
Če sprejmemo njegovo razlago, da svoj ilustratorski svet ustvarja popolnoma spontano, brez skic in drugih priprav, da je to nekakšen »a prima vista« likovne nadgradnje besedila, šele potem nam postane jasno, kako prefinjen in po svoje drzen je Zvonko Čoh v svojih ilustracijah. In če k temu dodamo še eno izmed njegovih najbolj razpoznavnih prvin – duhovitost, je še bolj jasno, zakaj ga občuduje staro in mlado.«
Oglejte si tudi pogovor, ki je nastal ob razstavi v Izoli:
Leta 1984 je nastalo delo Poljubi mehka me radirka:
Čoh se je rodil leta 1956 in v Ljubljani končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1981 diplomiral pri profesorju Janezu Berniku. Študij slikarstva je v osrčju Slovenije nadaljeval pri profesorju Štefanu Planincu. Takrat se je začel ukvarjati z risanim filmom in ilustracijo. Danes deluje na področju ilustracije, stripa, vizualnih komunikacij, umetniškega animiranega filma in oglaševalskih TV spotov. Sprva se je posvečal bolj mladinski knjižni ilustraciji in sodeloval z otroškim periodičnim tiskom, danes pa otroški ilustraciji.
»V razvoju slovenske povojne ilustracije dvajsetega stoletja je bilo kar nekaj različnih linij in usmeritev. Eno so gotovo prispevale ilustratorke, ki so bile usmerjene v nežen in skorajda materinsko občuteni likovni svet, lep in otroku prijazen, hkrati pa tudi poučen.
Druga linija je bila moška in je bila razpeta med vse bolj osebnim slogom, takim, ki je tudi sicer izviral iz ilustratorjevega (beri slikarjevega) sloga. S tem je bila nakazana neka nova pot v ilustraciji, pot, ki je vodila k neidealizirani podobi sveta. Približala se je realnosti sveta in v njem odkrivala ne le lepoto, ampak tudi druge, manj prijetne plati. Od avtorjev je zahtevala angažiran odnos do literarne teme, nekateri so jo poskušali zapeljati celo v dobronamerno karikaturo. Torej je to hkrati pomenilo tudi prenašanje najbolj učinkovitih likovnih prvin iz njihove slikarske prakse v polje ilustracije.
