Jožica Ostrožnik iz okolice Šmarja pri Jelšah rada kuha že od malih nog. Skozi življenje se je zraven kuhanja preizkusila v mnogih vlogah, nastopala je namreč na odru, plesala folkloro, se preizkusila za prodajalnim pultom, v resničnostni šov Masterchef pa jo je povabil tudi POP TV.
Zadnjih nekaj let pa se z veseljem in strastjo ukvarja s pripravo najrazličnejših kuharskih receptov, te pa objavlja na svoji Facebook strani Iz Jožičine kuhinje, ki je v letih delovanja zbrala že več kot 63.000 všečkov. Nadobudna kuharica nam je z veseljem odgovorila na različna vprašanja o njenem življenju ter njenih kuharskih podvigih.
Nam za začetek lahko poveste nekaj o sebi?
Lepa slovenska navada je, da se najprej predstavim, vsaj tako sta me starša mama Olga in ata Tone učila, da sta pozdrav in pogled v oči tisto, kar odpira marsikatera vrata v življenju. Pred 59 leti sta me položila v zibelko in mi dala za tiste čase pogosto ime Jožica. Tako sem po njunih besedah prinesla v naš dom veselje, razigranost, ljubezen in tisto tiho družinsko srečo.
V družbi staršev, šest let in pol mlajšega brata Tineta in starih staršev sem preživljala svoja najlepša otroška leta, kjer sem ob kmečkih opravilih in igrah, z doma narejenimi igračami, zvedavo odkrivala in spoznavala prve korake na poti življenja in svet okoli sebe. V mladostniških letih pa smo z vrstniki iz vasi ušpičili marsikatero vragolijo. Osnovno šolo sem obiskovala v Šmarju. Moje nadaljnje šolanje je potekalo v Celju. Kar 25 let dela s strankami, najprej pri domačem lokalnem podjetju in nato pri najboljšem sosedu, za prodajnim pultom, me je izoblikovalo v močno in trdno osebnost.
Ko sem pred 17 leti pričela opravljati drugo poslanstvo, sem se spoprijela tudi z modernim načinom komuniciranja, tako je danes zame računalnik okno v svet. Kje živim? Ko vas pot po glavni cesti iz smeri Celja proti Rogaški Slatini pripelje na vrh Halarjevega hriba, se vam odpre prečudovit pogled po prelepi šmarski dolinici, posejani z nizkimi griči in na enem od teh, v oazi narave, leži majhna vasica, dobre tri in pol kilometre oddaljena od centra Šmarja. Tu je moj dom, moja rojstna hiša.
Kakšni so vaši začetki kuhanja, ali kuhate že od mladih nog? Kdo vas je navdušil nad kuhanjem?
Še danes se smejem sama sebi, ko se spomnim na moje prve začetke spogledovanja s kuhinjo, ki so segali v zgodnje otroštvo. Svoje kuhanje sem pričela tako, da sem v plastično posodo nalila vodo in jo postavila na vroč štedilnik. Moje prvo pecivo so bili janeževi upognjenci, za spremembo od moje kuharske spretnosti pa sem te naredila tako lepe, kot še nobenih do danes. Za kuhanje sta me navdušili stara mama in mama, ki sta bili znani kuharici za razna slavja, predvsem ob porokah, ki so se v njihovem času pripravljale še po domovih. Kot otrok sem prisostvovala pri marsikateri od le-teh in kar težko me je bilo zjutraj po vsem končanem delu spraviti domov.
Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste svoje recepte objavili na Facebook?
Pravzaprav se je vse skupaj začelo povsem spontano. Poleg strastne gobarke je bil moj hobi najprej zbiranje receptov, predvsem za slaščice. Ker pa sem človek, ki tega enostavno ne more samo gledati, saj zelo rada tudi sama kaj dobrega pojem, tako skuhanega, še bolj sladkega in seveda želja in ljubezen do tega dela, sem zavihala rokave in preizkušala različne recepte. Včlanila sem se v kar nekaj skupin s to tematiko na Facebooku in seveda kolikor mi je čas dopuščal, sem objavljala jedi in pecivo z recepti, ki sem jih pripravljala vsakodnevno za domače, prijatelje, predvsem pa za svojo dušo. Najbolj me je motilo to, da so člani objavljali jedi brez napisanih receptov. To me je tudi pripeljalo na misel o odprtju svoje strani.
Že po nekaj objavah so se pričela vprašanja, če imam morda svojo kuharsko knjigo v prodaji, pa prošnje, naj jo napišem. O knjigi zaradi pomanjkanja časa nisem razmišljala, a tu še nisem rekla zadnje in dokončne besede. Za knjigo je potrebno najprej veliko zbranih receptov, pisnega in slikovnega gradiva, še prej pa veliko kuhanja, peke in preizkušanja receptov v domači kuhinji. Skratka, knjiga ne more nastati na začetku tvoje poti, za to je potrebna kilometrina. Kdor me pozna, ve da recepta ne objavim, dokler ga ne preizkusijo moje roke. Gre predvsem za moje recepte, nekatere stare tudi preko 100 let. Preizkusim tudi recepte drugih avtorjev, ki so mi všeč ali me uporabniku sami prosijo za preizkus njihovih. Nekaj idej najdem na spletu. Svojo stran Iz Jožičine kuhinje sem ustvarila pred 5 leti. Ostajam ji zvesta, jo urejam, ob njej se tudi sama učim in rastem z njo.
Recept, ki ga avtorica še posebej priporoča:
Danes je vašo stran všečkalo že več kot 60.000 ljudi, kakšni so bili občutki, ko ste ugotovili, da stran postaja prepoznavna? Ste si na začetku kdaj mislili, da boste prišli tako daleč?
Trenutno me spremlja preko 63.000 sledilcev. Tudi sama se sprašujem, kaj je uporabnike pritegnilo. Po odzivih sodeč mi zatrjujejo, da imam preproste, a hkrati natančne in dobro razložene recepte, opremljene s svojimi slikami. Trudim se, da je stran vedno živa, kar pomeni da sem kolikor se da na razpolago tudi za vprašanja, dodatne nasvete, prošnje po novih receptih, vedno sprejmem tudi dobronamerno kritiko, vsako kreganje pa strogo sankcioniram s klikom na blokiraj! Zame je to vsakodnevna rutina. Preprosto, kuhanje mi je en velik užitek, eno prijetno opravilo, če lahko s svojim skromnim znanjem, kolikor ga pač imam, pomagam še nekomu, ki me to prosi, potem se lepše poslanstvo od tega ne more zgoditi. Niti v sanjah si nisem mislila, da bo stran tako lepo zaživela.
Kaj vam je najbolj všeč pri deljenju receptov? So to mogoče pozitivni komentarji drugih, stik z drugimi nadobudnimi kuharji… ?
Kar me še posebno veseli, je to, da sem ohranila visoko oceno uporabnikov mojih receptov. Trenutno je oddanih kar 237 mnenj in komentarjev, ocena pa 5 od 5 možnih zvezdic. Se mi pa poraja eno vprašanje; ali Slovenci znamo kuhati dovolj dobro?
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali za svoje sledilce pripravljate tudi kaj novega?
O načrtih ne govorim rada. Takrat, ko nekaj obljubiš, sigurno ne izpolniš. Ko utihnem, ko me ni na moji strani z novo objavo, takrat se v tišini nekaj pripravlja. Najboljše stvari naredim takrat, ko se zanje na hitro odločim, čeprav ideja dolgo zori. Kdor zna brati med vrsticami, bo vedel, kaj sem želela povedati.
Jožica svoje sledilce prav tako poduči, kako se pripraviti za božični čas:
S čem drugim se ob kuhanju še radi ukvarjate?
Veliko svojega prostega časa sem namenila aktivnemu delu na odrskih deskah v kraju, kjer sem imela svojo službo, kar lepo število odigranih iger, predvsem komedij, tako doma kot na gostovanjih je za mano. Moja velika ljubezen je folklora, ki pa sem jo zaradi bolezni v družini morala opustiti. Kljub temu še vedno rada zaplešem v dobri družbi. Še en moj hobi moram omeniti, sestavo in izvedbo govorov za različne priložnosti.
Dobila sem tudi prijazno povabilo od POP TV, da bi se udeležila tekmovanja v Masterchefu. Za takšno vrsto tekmovanja moraš biti pripravljen na najhujše izzive, boriti se s časom, spopasti se s sotekmovalci, biti navajen delati pod velikim stresom, imeti jeklene živce pred komisijo, hkrati pa sproti rasti v znanju. Na vse to se moraš psihično pripraviti, vse te kvalitete se dajo natrenirati. Kljub temu sem odklonila, iz preprostega razloga, nimam še zdaleč ne dovolj znanja za tak izziv. Zlagala bi se, če bi rekla, da si ne želim zmage, a preprosto povedano, do tja ne bi prišla. Optimizma mi nikoli ne zmanjka, rada se pošalim na svoj, še bolj na tuj račun. Le s talentom za petje se vikava. Kljub temu si kaj zapojem v domači kuhinji, kajti tako se pri meni rodijo najboljše kuharske ideje.
Kakšen je vaš nasvet kot izkušene kuharice začetnikom, ki se kuhanja z vso začetniško zagnanostjo in hkrati nerodnostjo, lotevajo?
Vedno bodite potrpežljivi in vztrajni, na lastnih napakah se boste največ naučili, naj vas spremljajo pogum, smeh in dobra volja. Nikar ne obupajte takrat, ko boste kaj zažgali, saj veste kaj pravijo, tam kjer ne smrdi, tudi ne diši. Polagam pa vam na srce, kruh mesite s toplino svojih rok, pecivo pecite z občutkom, živite in delajte z ljubeznijo. Ko pa vam zmanjka idej, kliknite na stran Iz Jožičine kuhinje. Bliža se veseli december, v teh prihajajočih prazničnih dneh vam vsem skupaj želim poln kufer sreče.
Domen Kamplet
