Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Karin Šrimpf: »Luksemburg se nama je vedno zdel podoben Sloveniji«


V rubriki Kozjanci in Obsoteljčani v svetu tokrat predstavljamo Karin Šrimpf iz Šmarja pri Jelšah, ki se je z družino ustalila v Luksemburgu. Živi v mestu z 11.500 prebivalci, ki pripadajo kar 76 različnim narodnostim.

Luksemburg je ena izmed najbolj multikulturnih evropskih držav. Skoraj polovica Luksemburžanov je tujcev. Med prebivalstvom lahko naštejemo kar 176 različnih nacionalnosti, med njimi pa lahko najdemo tudi okoli 700 Slovencev.

Družina Karin Šrimpf se je tja selila zaradi kariernih priložnosti. Njen partner je namreč v tej polmilijonski zahodno-evropski državi, ki velja za eno izmed finančnih središč Evrope, pred šestimi leti dobil službo

Družina Karin Šrimpf se je ustalila v Luksemburgu.

raziskovalca na Luxsemburg Institute of Science and Technology  (LIST). Karin, po poklicu kemičarka, je takrat pustila službo na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in sledila svojemu partnerju. Kmalu po prihodu v Luksemburg je tudi sama dobila službo vodje laboratorija za raziskave in razvoj v podjetju DuPont, kar je prevesilo k odločitvi, da Luksemburg postane njihov novi dom. Družina se je tjakaj selila z dvoletnim sinom, tam pa sta se jim pridružila še dva sinova.

»S selitvijo posebnega šoka nisva doživela, saj je pred tem partner že bil zaposlen v ZDA, kamor sem tudi sama pogosto potovala in tam preživela nekaj časa. Tam je življenje resnično drugačno in zato se nama je Luksemburg vedno zdel precej podoben Sloveniji, torej zelo majhen, zelen in varen. Mogoče naju je še najbolj presenetilo to, da je Luksemburg zelo ruralen, kar se nam je zdelo simpatično,« pravi po petih letih življenja v Luksemburgu Karin Šrimpf, ki je najzgodnejša leta svojega življenja preživela v Šmarju pri Jelšah.

Otroci že v zgodnjih letih komunicirajo v vsaj treh jezikih

Družina živi na jugu Luksemburga v mestu Bettembourg, ki je bil do sedemdesetih let prejšnjega stoletja eno izmed pomembnejših ležišč železove rude. S prenehanjem te dejavnosti so rudniki in z njimi povezana zapuščina prešli med lokalne znamenitosti, ki navdušujejo tako priseljence kot turiste. Kot pravi Karin Šrimpf, pa je precej privlačna tudi naravna krajina, saj so gozdnate površine povečini prepredene s pohodnimi potmi in stezami za gorske kolesarje.

»Zanimivo pa je tudi to, da ima Luksemburg tri uradne jezike, in sicer luksemburščino, nemščino in francoščino. V zasebnih vrtcih se otroci večinoma učijo francosko, v javnih pa luksemburško. Imamo pa tudi veliko izbiro različnih šolskih sistemov, od državne šole do mednarodnih, evropskih in drugih šol. Razlika s Slovenijo pa je tudi ta, da tukaj gredo otroci v šolo štirimi leti. Sprva pouk oziroma igra poteka v luksemburščini, pri šestih letih začnejo z nemščino, pri desetih pa s francoščino. Pri tem ne gre za ure tujega jezika, ampak poslušajo recimo matematiko najprej v nemščini in kasneje v francoščini. Tako je najin 7-letnik trenutno trojezičen in se uči četrtega jezika, to je nemščine,« opiše eno izmed zanimivosti. Kot prednost in zanimivost pa izpostavijo tudi majhnost države, saj imajo od svojega bivališča samo pet minut vožnje do Francije ter dvajset minut vožnje do Belgije in Nemčije.

Navdušuje jih narava, ki ponuja raznolike možnosti za preživljanje prostega časa

Luksemburg sicer velja, kot je izpostavila sogovornica, za zelo zeleno in slikovito državo. Turisti po pokrajini lahko občudujejo številne gradove, graščine in dvorce, v naravi je moč najti osupljive slapove, lepo naravo delajo tudi vinogradi. Tudi petčlanska družina Karin Šrimpf je v prostem času nadvse aktivna: »Najin delavnik je fleksibilen in po navadi partner pelje otroke v vrtec in šolo, jaz pa jih grem iskat. Vikende pa poskušamo preživeti čim bolj aktivno, kar pomeni, da gremo na kakšen izlet, vožnjo s kolesi, na bazen ali pa se družimo s prijatelji,« opiše Karin in na naše vprašanje, če so med njimi tudi Slovenci, pritrdi, da so se v Luksemburgu seznanili tudi z eno slovensko družino.

 

Karin se z družino v rodno Slovenijo vrača trikrat do štirikrat na leto, sicer pa z najbližjimi redno komunicirajo preko spleta in telefona. Zaenkrat o selitvi v domovino ne razmišljajo, a se pri tem držijo reka »nikoli ne reci nikoli«. Seveda, pa bi dolgotrajnejše srečanje s tujino priporočala tudi mladim:

»Odhod v tujino je vsekakor dobra izkušnja, ki človeku veliko da in bi jo vsekakor priporočala. Največkrat pa to ni lahka pot, saj je kar naenkrat znajdeš v okolju, kjer se lahko zaneseš samo na lastne sposobnosti in znanje. Poleg tega si prisiljen delati in sodelovati z ljudmi drugih kultur, kar je zahtevno, hkrati pa tudi zelo nagrajujoče,« nam zaupa svoje razmišljanje.

V rubriki »Kozjanci in Obsoteljčani po svetu« predstavljamo ljudi, ki izhajajo iz Obsotelja in Kozjanskega, svoj novi dom pa so si bodisi iz poslovnih, družinskih ali kakšnih drugih razlogov našli širom po svetu. Če tudi vi poznate zgodbe takšnih ljudi, nam lahko na [email protected] posredujete kontakte po svetu razseljenih Kozjancev in Obsoteljčanov in predstavili jih bomo.