V tokratni rubriki »Kozjanci in Obsoteljčani v svetu« predstavljamo Šmarčana Ignaca Šileca, ki je skupaj z ženo za novo domovanje petčlanske družine Šilec izbral mesto Whangarei na severu Nove Zelandije, kjer dela v geodetskem podjetju. Pravi, da je življenje tam bolj sproščeno.
Življenje Ignaca Šileca je večji del mladosti teklo po ustaljenih tirnicah. Po zaključku študija geodezije je na vrsto prišla družina ter grajenje skupnega gnezdeca. Z ženo Marijo, po poklicu učiteljico razrednega pouka in energijsko terapevtko, sta se najprej ustalila v Celju, nato pa kupila stanovanje v Ignacevem rojstnem kraju Šmarju pri Jelšah. Oba sta imela takrat dobri službi, Ignac v družinskem geodetskem podjetju, Marija pa na osnovni šoli. Ko so se jima v skupnem gnezdecu pridružili še trije sinovi in sta se namenila prodati stanovanje, pa so se družini pričela odpirati življenjska vprašanja: graditi hišo, si s tem nakopati dolgoletni kredit in še naprej hoditi po ustaljenih tirnicah ali pa obrniti tok življenja in preiti na novo pot?
Sledila sta svojim sanjam
»Vsak dan otrokom govoriva, da je vse mogoče in da je treba slediti svojim sanjam. Da ni ostalo samo pri besedah, sva hotela to pokazati tudi z dejanji in se odločila za drugo opcijo. Pred odhodom sva potrebovala približno pol leta, da sva uredila vse potrebne papirje. Ker nisva hotela z majhnimi otroki iti v tujino na srečo, sem si poiskal službo preko interneta in dobil ponudbo za delo v geodetskem podjetju, pravzaprav je šlo za zelo podobno delo, kot sem ga opravljal v Sloveniji. Tudi hišo sva najela že iz Slovenije in polog za avto nakazala v naprej, tako da smo imeli osnovne pogoje za bivanje zagotovljene, preden smo sedli na letalo,« se spominja Ignac. Petčlanska družina Šilec se je ustalila v mestu Whangarei, najbolj severnem mestu na Novi Zelandiji.
Po dobrem tednu življenja na Novi Zelandiji, ko so zaradi zapoznelega prihoda kontejnerja s prtljago preizkusili tudi življenje, podobno kampiranju, je Ignac pričel delati kot geodet, žena Marija pa je ostala doma z otroki in veliko truda vložila v organizacijo novega življenja. Lani, po dveh letih življenja na tem osamljenem otoku v Pacifiškem oceanu, so pridobili rezidenčno vizo, kar družini Šilec omogoča bivanje na otoku za nedoločen čas. Ignac je ostal zaposlen v geodetskem podjetju, njegova žena Marija trenutno dela od doma na področju celostne energijske terapije ter coachinga.
Sprostitev najdejo na plažah in v naravi
Kot pravi Ignac, sta se z ženo na življenje v tujini pričela privajati že v Sloveniji, jih je pa ob selitvi presenetilo tako okolje kot ljudje v njem: »Podnebje v Whangarei-ju je zelo milo, pozimi
se temperature spustijo najnižje do 3 stopinj Celzija, poleti se dvignejo do največ 28. Veliko ljudi, predvsem pa večina osnovnošolskih otrok, hodi naokoli bosih. Nič čudnega ni tudi, da vidiš v trgovini človeka v kopalnem plašču ali celo v pižami. Ljudje tukaj živijo bolj sproščeno – kot da bi živeli na nekem Tihooceanskem otoku. Še vedno nas malo zmedejo zamenjani letni časi, božični čas je namreč sredi poletja. Pa tudi na strani neba se še privajamo, saj nas tukaj Sonce greje s severne strani.« Ignaca je presenetila tudi popolnoma drugačna gradnja hiš. Večina starejših hiš ima namreč tanke zidove, okna imajo enojno zasteklitev, grejejo pa se s klimatskimi napravami, ki jim tamkajšnji prebivalci pravijo kar toplotne črpalke.
Kako pa je s šolo otrok?
»Šolski sistem je tukaj bolj sproščen, otroci nimajo nikoli domače naloge in se v šoli učijo tudi pozitivnega razmišljanja in mindseta. Ljudje so zelo prijazni in sproščeni, kar je po eni strani zelo dobro, ko pa nujno potrebuješ urediti kakšne pomembne dokumente, so postopki tudi zelo “sproščeni” in znajo trajati dolgo časa,« opiše.
Nova Zelandija slovi po izjemni naravi in tudi Ignac Šilec izpostavlja, da so si življenjski kotiček ustvarili v obmorskem mestu, ki se ponaša s čudovitimi plažami, krajino pa prerašča avtohtoni gozd. Tako so tudi prosti trenutki družine večinoma prežeti z naravo. Pravijo, da med vikendom čas radi izkoristijo za surfanje, plavanje in poležavanje na plaži, radi gredo na sprehode v naravo ali pa si ogledajo kakšno naravno znamenitost, ki jih v bližini kar mrgoli. Si pa družina prav želi na počitnice v Slovenijo, saj se, odkar so jo zapustili, niso mogli več vrniti. Nova Zelandija namreč velja za eno izmed držav z najostrejšimi ukrepi med epidemijo in je še vedno praktično zaprta za potovanja.
»Za dolgoročne plane pa smo vedno odprti in si ne postavljamo zabetoniranih ciljev. Morda se bomo vrnili v Slovenijo, morda ostanemo na Novi Zelandiji ali pa nas odnese na neko tretjo lokacijo,« odgovori Ignac na vprašanje o morebitni vrnitvi v Slovenijo.
Kaj pa bi svetovali mladim, ki še iščejo svojo pot?
Absolutno bi mladim svetoval, da gredo v tujino. Predvsem zato, ker te potovanja veliko naučijo. Ogromno izkušenj pridobiš pri spoznavanju drugih narodnosti in kultur, drugačnega načina dela in življenja. Ko se “odklopiš” od znanega domačega okolja in stopiš izven cone ugodja, se tvoja osebnostna rast zgodi dosti hitreje. Z druge perspektive začneš tudi opazovati dogajanje v domači državi. Naučiš se iznajdljivosti, odgovornosti, samostojnega reševanja izzivov. Vse to pa krepi tvojega duha, še dodaja tokratni gost naše rubrike Ignac Šilec.
E.Š., prispevek je bil pripravljen v avgustu 2022
