S sončnimi in toplimi spomladanskimi dnevi se vrstijo opravila na vrtovih, travnikih, njivah, sadovnjakih in v okolici hiš. Ob pripravi površin in rastlin za novo vegetacijsko obdobje prihaja tudi do uporabe ognja – en način je točkovno kurjenje organskih ostankov (obrezanih vej, posušenih delov rastlin,…), drugi način pa je, da se površine, ki v prejšnjem letu niso bile pokošene in primerno vzdrževane, požgejo namesto, da bi jih pokosili ali očistili zarasti.
Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju določa, da se mora pri kurjenju, sežiganju ali uporabi odprtega ognja v naravnem okolju:
- urediti kurišče:
- kurišče mora biti obdano z negorljivim materialom,
- prostor okoli kurišča mora biti očiščen vseh gorljivih snovi,
- kurišče mora biti oddaljeno od gozda vsaj 50 m, od pomembnih prometnih poti, večjih naselij in objektov, kjer se izdelujejo, predelujejo ali skladiščijo vnetljive ali nevarne snovi, pa vsaj 100 m;
- zavarovati in nadzorovati kurišče ves čas kurjenja ali sežiganja;
- po končanem kurjenju ali sežiganju pogasiti ogenj in žerjavico ter pokriti kurišče z negorljivim materialom;
- ob povprečni hitrosti vetra večji od 6 m/s ali ob sunkih vetra močnejših od 10 m/s prenehati kuriti, sežigati ali uporabljati odprti ogenj.
Pri kurjenju, sežiganju ali uporabi odprtega ognja v naravnem okolju se ne sme uporabljati gorljivih tekočin ali materialov, ki pri gorenju razvijajo močan dim ali strupene pline oziroma so kako drugače škodljivi za okolje.«
Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju nadalje določa, da je prepovedano:
- kuriti v gozdu, razen na urejenih kuriščih in zaradi zatiranja podlubnikov;
- kuriti ali sežigati ostanke kmetijskih rastlin na kmetijskih obdelovalnih zemljiščih, če niso izpolnjene zahteve iz prvega odstavka prejšnjega člena;
- zažigati kmetijska neobdelovalna zemljišča in nerodovitne površine (pašniki, barjanski travniki, ledine, trstičja, zemljišča z drugim obvodnim rastjem oziroma nerodovitne površine na območjih, kjer ogenj lahko ogrozi gozd ali druge kmetijske neobdelovalne površine oziroma zemljišča v zaraščanju)«.
Nadalje Zakon o ohranjanju narave v 14 členu določa, da »rastline ali živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati«.
Za kršenje določil Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju in določil Zakona o ohranjanju narave so predvidene globe.
Izvajanje določil Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju nadzoruje Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Izvajanje določil Zakona o ohranjanju narave na zavarovanem območju Kozjanskega regijskega parka nadzorujejo naravovarstveni nadzorniki.
Iz določil obeh predpisov izhaja, da neobdelanih in zaraščenih površin ne smemo vzdrževati na način, da jih požgemo.
Travišča, ki so ponavadi predmet požiganja, so življenjska okolja z izredno pestrostjo rastlinskih vrst, med katerimi prevladujejo predvsem trave in ostale zelnate rastline, vrstno jih bogatijo tudi živali, zlasti žuželke.
Požiganje travne ruše pri rastlinah povzroča poškodbe rastnih vršičkov, ogenj pa prizadene za tla nepogrešljive organizme, kot so deževniki, mravlje, ličinke hroščev, glive in bakterije. Grmovnate rastline še vedno ostanejo, saj jih z ognjem ne uničimo popolnoma.
Posledica požiganja je tudi mineralizacija hranljivih snovi v tleh in povečana količina razpoložljivega dušika v tleh, zato se spreminja rastlinska sestava travnika. Avtohtone in priporočljive trave in rastlinje ter njihova semena so bistveno bolj občutljiva na visoke temperature, ki se sproščajo pri gorenju, kot pa trdovratni pleveli in morebitne invazivne rastline, kar pomeni, da s požiganjem dejansko spodbujamo rast bolj trdovratnih in neželenih rastlin trav. Ta proces je lahko posebej aktualen v tem času, ko se tujerodne invazivne rastlinske vrste zelo hitro širijo.
S požiganjem površin torej lahko povzročimo večplastno škodo: uničenje avtohtone travne ruše, povečanje erozije, sproščanje nevarnih snovi v zrak in širjenje invazivnih tujerodnih vrst.
JZ Kozjanski park
