Po uspešni karieri v gospodarstvu je zdaj že dobrih šest let v politiki. A česa takega kot zadnje leto, ko je po odstopu Marjana Šarca z vstopom v desnosredinsko vlado na pragu epidemije preprečil predčasne volitve, še ni doživljal, pravi minister za gospodarstvo, Zdravko Počivalšek.
V prvem delu intervjuja z Olimčanom, ki ga lahko preberete na Domovina.je, smo s pogovarjali predvsem o zadnjem letu, ko je, kot sam pravi, doživljal “pravi pekel” zgolj zato, ker je levo vlado zamenjal za desnosredinsko. V drugem delu, ki ga objavljamo na Kozjansko.info, pa smo se pogovarjali predvsem s temami, povezanimi s Kozjansko-obsoteljskim.
Začeli smo z našo lestvico najvplivnejših Kozjanskega in Obsotelja, na kateri že nekaj let kraljuje kot naš najvplivnejši lokalni rojak.
G. Počivalšek, poznate našo lestvico 50 najvplivnejših Kozjanskega in Obsotelja, ki jo na kozjansko.info pripravljamo že 12 let in na kateri ste zadnja leta na vrhu, obenem pa ste bili izbrani za najvplivnejšega človeka KiO desetletja? Koga bi vi, glede na to kako zaznamujejo naše območje in širše, uvrstili med 5 najuspešnejših, najvplivnejših rojakov s Kozjansko-obsoteljskega?
Ogledal sem si vašo lestvico 50 najvplivnejših, večino teh ljudi poznam, cenim, so uspešni na svojih področjih. Izpostavil bi jih morda štiri ali pet – tistih, ki so si v svoji stroki ustvarili ugled, imajo težo, ampak pomembno je, da jo poznamo tudi v javnosti. Glede teh stvari sem strog, saj menim, da bi uspešnim gospodarstvenikom morali dati posebno veljavo. Če sem pri nas na Kozjanskem s čim nezadovoljen, je to, da smo za moje pojme premalo gospodarsko uspešni v podjetniškem smislu. Pri izboru vaših pomembnih oziroma vplivnih Kozjancev in Obsoteljčanov pa sam ne morem mimo pomena tistih, ki razmišljajo širše.
Ena takšnih je Danica Zorin Mijošek – Afrodita. Če pogledate podjetje, rezultate, rast, število zaposlenih, lahko rečem le – kapo dol. Potem sta tukaj Franc Pišek (Vitli Krpan) in Iztok Špan (Tajfun). Ne vem, če ljudje vedo, da ima njun proizvodni program pri proizvodnji gozdarskih vitel največji delež v svetovnem merilu. To je zame nekaj neverjetnega. Omenjene firme sem obiskal in bil sem navdušen nad tem, kaj sem tam videl. Še posebej zato, ker tukaj, na našem področju ustvarjajo proizvodna delovna mesta, za katerimi so družine, ki imajo razlog za to, da živijo pri nas, v teh krajih. To so ti izjemni podjetniki naredili sami, država je že nekaj sodelovala, ampak to ni bilo ključnega pomena. Ključen je sistematičen pristop.
Če nadaljujem, je tu Roman Moškotevc s svojim zelo raznolikim podjetjem, katerega velik del dejavnosti je izven Kozjanskega. Ne morem mimo Ivana Cajzeka, ki je naredil zelo uspešno gradbeno podjetje. Njega poznam še iz časov, ko sem bil še v Kmetijskem kombinatu Šmarje v zgodnjih 80. letih, on pa je začenjal kot obrtnik. Če se prav spominjam, je naredil njegovo prvo investicijo – mislim da obnovo mlina v Imenem. Če to primerjam z njegovim današnjim uspešnim podjetjem, lahko rečem le, da sem ponosen na to, da sem enkrat v karieri sodeloval pri njegovih začetkih. To so bili nenazadnje tudi moji začetki.
To ne pomeni, da so ostali, ki ste jih evidentirali, manj pomembni, manj vredni. Zdi se mi pa, da je tukaj generalno gledano potrebno ločiti podjetniški del ter potem občinsko-politični del. Dobri župani, pomembni fantje in dekleta, ki delajo na tem področju, pa odvetniki in politiki, pa če hočete moj naslednik Vinko But, dolgoletni direktor Kmetijske zadruge Šmarje. Sam sem bil prvi direktor te zadruge po ponovni ustanovitvi leta 1989, on je bil tretji, zdaj pa imamo četrtega ali petega. Izpostavljam ga tudi zato, ker sem iz zadruge šel v Mlekarno Celeia, on pa gre sedaj po isti poti. Upam da bo ostal pameten in ne bo rinil v politiko tako kot sem jaz (smeh), čeprav mislim da bi bil izvrsten politik.
Skratka poznam večino teh ljudi, ne želim nobenega prizadeti ampak tisti štirje, ki so s svojimi rokami naredili podjetje, ki danes zaposluje 200 ali 300 ljudi, si po mojem mnenju zaslužijo posebno pozornost. Sam sem zdaj politik, zdaj še, jutri me ne bo več, njihova podjetja pa bodo ostajala. Čeprav sem tudi sam ponosen na svojo podjetniško kariero, ki sem jo tukaj živel od začetkov v Kmetijskem kombinatu pa potem v Zadrugi in po odhodu iz regije nazaj v Atomskih toplicah oziroma Termah Olimia. Vse, česar sem se naučil, sem se naučil v tem našem okolju in najbolj me je izšolalo obdobje v Kmetijski zadrugi. Naši člani, kmetje, so bili moji učitelji, ki so iz mene naredili človeka s trdo kožo, zato da lahko zdaj v politiki prenašam te igračkarje, ki ocenjujejo nas, ki smo dali tekom življenja že marsikaj skozi.
Vse, česar sem se naučil, sem se naučil v tem našem okolju in najbolj me je izšolalo obdobje v Kmetijski zadrugi. Naši člani, kmetje, so bili moji učitelji, ki so iz mene naredili človeka s trdo kožo, zato da lahko zdaj v politiki prenašam te igračkarje
Šest let ste v nacionalni politiki na izvršilni funkciji. Nekateri pravijo, da je KiO s tem izgubilo močnega lokalnega igralca, spet drugi pa, da lahko na svoji funkciji v politiki območju koristite še bolj kot pa na prejšnjem direktorskem mestu. Kaj ima torej Kozjansko in Obsotelje od tega, da ima svojega človeka na oblasti? Kje konkretno ste v minulih letih lahko temu območju pomagali?
Na prvem mestu bi omenil nekaj projektov, ki se ne vidijo oziroma se ne pripisujejo meni. Z mojim sodelovanjem v politiki se je vsaj v tistem segmentu podjetniškega področja, ki je povezano z državo, in če hočete tudi »moje« podjetje, ki sem ga vodil, doseglo, da ni bilo predmet kupčkanja ljudi, ki bi še danes radi živeli na tuj račun.
Zgodile so se tudi pomembne spremembe v javnih investicijah, čeprav premalo, če vprašate mene. Začela se je odvijati zgodba glede obvoznice Šentjurja, s katero sem generalno gledano absolutno nezadovoljen. Malo bolj resno se pogovarjamo o obvoznici Šmarja – obe omenjeni nista problem Šentjurčanov in pa Šmarčanov, temveč Rogaške slatine in pa Podčetrtka, če to karikirano poudarim.
Potem je tu še nekaj podjetniških zadev, ki smo jih naredili na področju investicij v pripravo obrtnih con skozi mehanizem Dogovor za razvoj regij, in sicer opremljanje industrijske cone Dobje, komunalno opremljanje industrijske cone Šentjur jug 3, mreža podjetniških inkubatorjev Savinjske, tudi poslovni center Vrelec v Rogaški Slatini je zgodba, ki je bila neposredno povezana z delovanjem našega ministrstva in s ponosom spremljam napredek pri delovanju tega centra.
Če nadaljujem, delamo na spodbujanju multimodalne urbane mobilnosti – ureditev glavne kolesarske povezave Šentjur – Šmarje – Rogaška Slatina – Rogatec, kar je velik projekt. Pa denimo še odvajanje in čiščenje v porečju Sotle.
Morda bo kdo rekel, da to niso zadeve s področja Ministrstva za gospodarstvo, ampak vse te projekte usklajujemo na vladnem nivoju, kjer vsak član vlade s svojo ekipo lahko pripomore k premiku za ljudi pomembnih projektov. Nekateri si predstavljajo, da iz Ljubljane pridem na naše območje s kovčki denarja in ga tukaj razdelim, ampak veste, da to ne gre tako.
Absolutno so pomembne tudi aktivnosti lokalne akcijske skupine LAS Obsotelje-Kozjansko, ki na naše ministrstvo pridejo skozi področje regionalnega razvoja, pa projekt Urbano Obsotelje, trajnostno mobilno Obsotelje, razvoj zelenega turizma na območju Obsotelja in Kozjanskega, projekt zeleno doživetje in tako naprej.
Nenazadnje je tukaj tudi zgodba, s katero se ukvarjam že leta, ko sem bil še direktor Term Olimia in imam občutek, da jo delamo kot Noetovo barko – to je Vonarsko jezero. Ko še nisem bil minister, sem sam veliko nekdanjih ministrov pripeljal na jez, potem sem bil nekajkrat tam kot minister za gospodarstvo in končno smo uspeli narediti prvo fazo investicij skozi Interreg Slovenija-Hrvaška, torej da smo z 1,7 milijonsko investicijo obnovili jez. Naslednja faza v vrednosti 2,5 milijona evrov je v izvajanju. Dela ne potekajo kot bi si želeli, saj se zatika pri raznih birokratskih pristopih samooklicanih okoljevarstvenikov. Zato je druga faza očiščenja dna in ponovna ureditev postala nekoliko oddaljena. A verjamem, da se bom potem, ko premagamo izzive, ki nam jih nastavlja epidemija, lahko bolj posvetil tej zgodbi, da jo odpeljemo naprej.
Zakaj je ta projekt Vonarskega jezera tako pomemben?
Ker ta voda povezuje dva pomembna turistična centra. Rogaško Slatino in Podčetrtek, s tem pa dobimo pogoje za najbolj močno turistično destinacijo v Sloveniji. Za območje, ki bo imelo od šesto do sedemsto tisoč nočitev, če samo seštejemo, kar bo jezero dodatno prineslo in je to velik potencial za naprej.
Vse, kar sem omenil, je za naše kraje pomembno. Ključno se mi pa zdi, in glede tega sem lahko samokritičen, saj sem sicer do zdaj v Slovenijo uspel pripeljati kar nekaj pomembnih investitorjev, ampak treba je narediti nekaj, da se dodatno razvije obrtna cona v Rogatcu ter da se odvijejo aktivnosti za nova delovna mesta v Kozjem. Vseskozi iščemo investitorje, ki bi bili pripravljeni tu vlagati.
V tej luči želimo spremeniti naš zakon o problemskih obmejnih območjih in sicer tako, da bodo tudi slovenski investitorji motivirani za odpiranje proizvodnih delovnih mest tudi na našem območju (ter seveda drugje v obmejnih območjih). Recimo, da jim za daljše – denimo 5-letno – obdobje omogočimo, sofinanciranje bruto dela plače s strani države. Obveznost podjetnika bo dati delavcu neto plačo, bruto del pa bi prispevala država. Zakaj? Da spodbudimo investicijske aktivnosti na teh območjih, da bodo ljudje tukaj imeli možnost delovnega mesta ter načrtovanja družine, ustvarjanja svoje prihodnosti.
Naš zakon o problemskih obmejnih območjih želimo spremeniti tako, da bodo tudi slovenski investitorji motivirani za odpiranje proizvodnih delovnih mest tudi na našem območju (ter seveda drugje v obmejnih območjih). Recimo, da jim za daljše – denimo 5-letno – obdobje omogočimo, sofinanciranje bruto dela plače s strani države.
Kakšna je optimistična in realistična časovnica za projekta Vonarski jezero in obvoznica Šentjur?
Lahko rečem samo to, da sem vesel, da smo od prejšnje vlade, ko smo veliko govorili, pri tej vladi, predvsem pri Ministrstvu na infrastrukturo, prišli do tega, da so se zadeve začele izvajati. Denimo za obvoznico Šentjur smo, tudi v SMC-jevi prvi vladi 2014-2018 urejevali in urejevali ter nismo pripeljali zadeve do konca. Če pa zdaj pogledate, so se dela na tretji razvojni osi začela. Zdaj smo se kot vlada odločili, da bomo zadeve izpeljali in verjamem, da bo minister Vrtovec naredil, da se bodo aktivnosti na šentjurski obvoznici začele, in da se bodo vzpostavili pogoji tudi za šmarsko obvoznico, da bomo vedeli kaj, kje in kdaj.
Glede Vonarskega jezera pa je tako: jez je saniran, točno se ve, koliko celoten projekt stane, odkrito pa povem, da so težave na enem delu ministrstva za okolje in prostor, kjer moramo to drugo fazo, analize obstoječega jezera, pripeljati do konca in skupaj s Hrvati najti način, kako bomo očistili dno in začeli s ponovno ojezeritvijo. Priznam, da je tukaj nekaj problemov. Pred časom sem že napovedal, da bomo Vonarje ojezerili leta 2021. Nočem se izgovarjati na epidemijo, ampak mislim, da smo vendarle tako daleč, da je potrebno še kakšno dobro leto dela, da naredimo ta potreben korak naprej, nas je pa epidemija resnično nekoliko ustavila – kot da bi nekako zamašila vse pore naših življenj.
Poglejva še malo širše – na prihodnost slovenskega gospodarstva po koronakrizi. Govorite o potrebi po prestrukturiranju gospodarstva in višji dodani vrednosti. Dejansko se pri nas zadnje tedne zapirajo nekateri proizvodni obrati z nizko dodano vrednostjo. A kako jih nadomestiti z visoko tehnološkimi delovnimi mesti, takšnimi, ki prinašajo višjo dodano vrednost, ko pa imamo še vedno sistem obdavčitve prihodkov, ki davčno drastično udari vsako nekoliko višjo plačo, ki presega povprečje, če omenim zgolj en problem. kaj torej narediti, da bomo odhode proizvodnih podjetij nadomestili s tovrstnimi visokotehnološkimi investitorji?
Tukaj gre za pomembne zadeve. Osnova je pri nas odlična. Imamo stvari, ki tuje vlagatelje vlečejo, da pri nas investirajo. V prvi vrsti izobraženo in usposobljeno delovno silo, takoj nato razvito infrastrukturo, šele na tretjem mestu to, kar se nam očita – pomoč države tistim, ki želijo tukaj ustvarjati nova delovna mesta.
Seveda je treba ustvariti konkurenčno poslovno okolje. Te probleme naslavljata obe zgodbi, torej učinkovitost pri dodani vrednosti in debirokratizacija. Gre za konkurenčnost delovne sile, kjer spet zapademo v ideologijo in razpravljanje o takšnih stvareh kot je socialna kapica pri plačah. Dejstvo je, da je Slovenija konkurenčna pri nizkih plačah, a z višino plač naša konkurenčnost drastično pada. Če želimo preiti od mišic k možganom, bomo morali biti tudi na tem področju bolj konkurenčni.
Dogaja se nam, da multinacionalke bolje plačana mesta prestavljajo iz Ljubljane na Balkan, ker jih tam manj stanejo. Če hočemo pri tukaj spodbuditi transformacijo v družbo znanja skozi gospodarstvo, moramo na tem področju narediti korak naprej. Meni je načeloma vseeno, če je to socialna kapica ali pa manj progresivno obdavčevanje višjih plač. To so koraki, ki jih moramo dogovoriti politično, da se bomo lahko transformirali v družbo, ki bo na tem področju konkurenčna. Na to mislim, ko govorim, da ta logika gospodarstva še ni prišla v politiko.
Kakšno konsolidacijo turizma lahko dolgoročno pričakujemo?
V vsaki panogi, tudi v turizmu, je potrebno imeti celovito strukturo podjetij. Potrebujemo mala, srednja in tudi velika podjetja. Ne moremo vse zgodbe graditi zgolj na malih. Mi želimo, da se ta silen državen hotelski portfolio zorganizira v dveh, treh igralcih. Obalnem, alpskem in termalnem. Takih, da bodo sposobni igrati pomembno vlogo v Sloveniji in tudi zunaj. A smo to pripravljeni ali nismo, če se bo kdo od obstoječih igralcev, ki vegetira na tem področju, moral posloviti, se bo pač moral posloviti. Te zgodbe smo opredelili že v strategiji trajnostne rasti, ki smo jo na ministrstvu za gospodarstvo zastavili že leta 2016 oziroma 2017. Zdaj je problem zaradi enih drugih zadev, jaz pa verjamem, da imamo potencial za razvoj te panoge.
Da še dodatno odgovorim na to, kar ste vprašali nekoliko prej. Po covid obdobju bo vse drugače, slovenski turizem preko 70 % živi od tujih gostov. Če pogledate koliko letal je bilo v zraku pred krizo in koliko jih je danes, vidite da gre za drastičen upad potovanj. Tukaj ima Slovenija dve strahoviti prednosti. V post covid obdobju bo pomemben zdravstveni vidik, zagotoviti mehurček, varnost za posamezno družino ki nekam gre. Mi imamo z svojim pristopom in butičnim ponudbenim okoljem vrhunske prednosti. Na drugi strani pa imamo še eno – ves trg za post covid obdobje imamo v krogu 500km, to je 4ure vožnje do kateregakoli dela Slovenije. Milano, München, Dunaj, Budimpešta, Beograd. Z dobro ponudbo imamo pri roki vse, kar potrebujemo.
V naslednji fazi bo prišlo do obnove letalskih povezav in ostalega. Zato je pomembno, da temu sledimo tudi s kakovostjo. V zadnjem obdobju ugotavljamo, da nam raste število apartmajskih prostorov. Nič narobe, ampak ponuja se dodana vrednost nočitev zgodbe vrhunskega turizma z vrhunskimi nastanitvenimi kapacitetami, katera moramo še razvijati. Za to niso dovolj samo invalidna podjetja, ki samo jokajo in vsake toliko časa od države pričakujejo pomoč. Potrebni so investitorji ki bodo na tem področju naredili en pomemben korak naprej.
Še eno stvar moram pojasniti, ker se bo takoj začela ideologija »tujcem bomo prodali«. Če kje, ni v turizmu nobenega strahu pred investitorji iz tujine. Zakaj? Če nekdo kupi neko tovarno, je strah, da je kupil trg te tovarne in nas zasipa s proizvodnjo realen. Če je nekdo kupil hotelske kapacitete, pa ima hotel, ki ga mora napolniti.
Če kje, ni v turizmu nobenega strahu pred investitorji iz tujine. Zakaj? Če nekdo kupi neko tovarno, je strah, da je kupil trg te tovarne in nas zasipa s proizvodnjo realen. Če je nekdo kupil hotelske kapacitete, pa ima hotel, ki ga mora napolniti.
Turizem ima nekaj prednosti. Prvič, delovna mesta v turizmu niso prenosljiva drugam. Ko nekaj nekje narediš in znaš s tem gospodariti, to tam tudi ostane. Hotela ne moreš prestaviti v državo, kjer je delovna sila cenejša. Turizem ima to prednost, da je vstopna točka za mlade generacije za stik s trgom dela. Večina od nas, ko smo tukaj doma, smo prve delovne navade pridobili s počitniškim delom v turističnih podjetjih. Tretja prednost je, da je to multiplikativna panoga, ki ne daje samo tisto direktno, kar se generira v podjetju, ampak od tega lahko v posameznem okolju živijo različne dejavnosti.
Čisto za konec: če se – prostovoljno ali prisilno – vrnete iz politike, Vas lahko ponovno pričakujemo v domačem okolju – bodisi v podjetju, od koder ste odšli iz gospodarstva v politiko, bodisi v kakšni drugi vlogi, s kakšnim drugim izzivom?
Do zdaj sem v življenju vse zadeve delal prostovoljno in se mi še ni zgodilo, da bi moral karkoli narediti prisilno. Prepričan sem, da mi tudi tokrat ne bo treba. Tudi glede na moja leta, mi življenjski cilj ni, da se dolgoročno ukvarjam s politiko. Kot sem dejal, sem v njo zašel slučajno, zdaj ko sem tu, pa poskušam korektno delati in bom naredil vse, da Stranko SMC pripeljem do volitev in ponovno v parlament. Potrudil se bom, da jo toliko skonsolidiramo, da bo lahko šla naprej skupaj z vsemi nami.
Moja želja pa je, da se, v vseh mojih smislih, vrnem domov v Olimje. Kaj točno bom poslovno delal, ne bom govoril. Prav čudim se namreč, da nihče od novinarjev ni izbrskal mojih zaklinjajočih izjav, se se nikdar ne bom ukvarjal s politiko. Pa se mi je zgodilo prav to, zato se ne bom še enkrat zarekel. Želim si umirjenega podjetniškega življenja na moji kmetiji, ker imam še toliko načrtov, pa nikoli zanje nimam časa.
Vse skupaj me preganja in lovi, in sem vedno v zamudi, tako da bi si želel vstopiti v obdobje, ko bi imel čas in se mi ne bi več stalno mudilo. Ker pa se poznam, pa verjamem, da bom že sprejel kak izziv, ki bo zanimiv. Rajši in lepše bi mi bilo spet delati v gospodarstvu. Dejstvo je, da sem do zdaj delal v štirih različnih podjetjih, potem pa sem »zašel« v politiko. In to dejstvo bi izpostavil – nikoli se nisem vračal na isto mesto.
Rok Čakš, FOTO: Tamino Petelinšek, STA
