In Memoriam
Vjekoslav, Slavko Javorič / 1955 – 2021
Nepričakovano in prezgodaj se je poslovil Slavko Javorič, moj nekdanji sosed v idilični vasi Brecljevo. Spominjam se ga kot živahnega fantiča, ki je z vaškimi vrstniki razposajeno rajal okrog cerkve sv.Tomaža, katera stoji na griču nad mojo in njegovo mladostno domačijo. Njegovo uradno ime je Vjekoslav, kajti rodbina Javorič izhaja iz Hrvaškega Zagorja. Po profesiji je bil ekonomist ter uradnik v Šmarju in Celju, v privatnem življenju pa strasten organizator kulturnih in športnih prireditev. Leta 2011 je prejel občinsko priznanje za naj prostovoljca, v vlogi direktorja ‘Nogometnega kluba Šmarje pri Jelšah’, angažiranega aktivista v sekciji ‘Godbe na pihala Šmarje pri Jelšah’ in za pestro dejavnost ‘Kulturnega društva Brecljevo’. Bil je občinski svetnik in aktivno deloval v stranki DeSUS.
Ko sem se leta 1990 v ‘Šmarskem kulturnem domu’ predstavil z monografijo, je po končani predstavi pristopil k meni, in to v vlogi režiserja nepozabne prireditve, in v imenu ‘Kulturne skupine Brecljevo’. V tem svečanem trenutku mi je predlagal, da bi bilo smiselno obnoviti moj atelje na Brecljevem. Na ponudbo sem pristal, in kmalu po tem srečanju se je pričela sanacija zapuščenega objekta. Pri obnovi stavbe in okolice so sodelovali požrtvovalni vaščani, udarniki iz soseddnjih vasi, brat Milan ter Olgina in moja družina.
Slovesna otvoritev prostorov je bila leta 1992, na kateri je sodeloval publicist Drago Medved iz Celja; plesalka Eva Maurer; gasbenika Igor Krivokapič in Stanislav Pupis iz Ljubljane, ter igralec Igor Habjan iz Šmarja in gledališko-glasbena skupina Brecljevo. Ob tej priliki je bila pred ateljejem postavljena kovinska srebrna skulptura ‘Neskončna vertikala’, z vrtljivo svetilko na vrhu.
Po tem dogodku se je na tem mestu zvrstilo veliko kulturno-zabavnih dogodkov. Nekaj prireditev sem pripravil sam, večino pa je organiziral Slavko, in to s pomočjo zagnane kulturne skupine. Atelje je v tem obdobju postal pomembno kulturno-zabavno središče na Šmarskem. Slavka sem označil za neustavljivega etno animatorja, kajti zrežiral je številne dogodke, povezane z naravo in prvinskimi kmečkimi običaji. V tem sklopu se mu je pridružil somišljenik Drago Medved iz Celja, in skupaj sta navduševala publiko iz podeželja in urbane sredine. Omenjam tri prireditve na to temo: ‘Martinovanje, spoznajmo vino’; ‘Ajdov večer s triom Kurja Koža’; ‘Ajda in vinska trta ter Frajkinclary’.
Velik pomen je imela tudi večdnevna ‘Prireditev ob 650. obletnici prve omembe vasi Brecljevo’, na kateri so bile podeljene ‘Prezlawske listine’. Zelo odmevna je bila tudi retrospektivna razstava ‘Slavko Ciglenečki, šmarski fotokronist’ in takrat se je leta 1994 zasnovala fotografova dragocena zbirka. V ateljeju so se zvrstile številne slikarske razstave avtorjev iz šmarsko, rogaškega in kozjanskega področja ter iz oddaljenih krajev. Na Brecljevem so se predstavili tudi častni gostje ‘Slovenskega trienala satire in humorja Aritas’, ki je imel osrednjo pozicijo v trgu Šmarje in to v obdobju 1995 – 2001. V ateljeju so razstavljali slikarji: France Mihelič, Jože Ciuha in Bine Rogelj. Na omenjenih otvoritvah so nastopali tudi literati, častni gostje trienala: Igor Torkar Zlatoust, Janez Menart in Žarko Petan. Literate so na otvoritvah v ateljeju predstavili umetnostni zgodovinarji: Dr Marijan Tršar, Dr Milček Komelj, Jože Hudeček in prof. Igor Gedrih, slavist.
Nastopajoči umetniki iz Ljubljane so bili navdušeni nad slikovito naravo, organizacijo in gostoljubnostjo domačinov, katere je vodil in usmerjal Javorič. Tudi tujci, udeleženci trienala so izkazali navdušenje, kajti razstavo Jožeta Ciuhe je obiskal karikaturist Jerry Robinson z ženo Gro iz New Yorka, razstavo Franceta Miheliča pa japonski karikaturist Sadao Sakai z ženo Tomoko in francoski multimedijski umetnik Dominique Delhaye, s soprogo Annie-Laure Wanaverbecq, umetnostno zgodovinarko.
Slavko je v času večletnega delovanja na Brecljevo najpogosteje pritegnil naslednje šmarske ustvarjalce: Tanjo Jurjec, napovedovalko, recitatorko; Igorja Habjana, napovedovalca, recitatorja; ansambel ‘Adama Bicskeya; Gledališče BO; moški pevski zbor ’KUD Anton Aškerc’; gledališče ‘V centru pozornosti’ in ‘Šmarsko godbo na pihala’. Prireditve so popestrili tudi ‘Vaški muzikanti’ in pevska skupina ‘Petkaši’.
Na prireditvah sta pogosto nastopala: že omenjeni Drago Medved, publicist, ter Jože Čakš, župan občine Šmarje pri Jelšah, v vlogi govornika in velikega podpornika vaškega kulturnega društva.
Članice in člani kulturne skupine, ki so zavzeto podpirali Javoričeve in moje kulturne projekte, so zabeleženi v knjigi ‘Orbis Artis’ (2006), prav tako najpomebnejše prireditve, ki so se odvijale v ateljeju, v njegovi bližnji okolici, v trgu Šmarje in širše po obsoteljski krajini. Vsebina pestrih prireditev, katere je Slavko spontano skreiral s svojimi sodelavci, nam bodo vedno vzbujala nostalgijo po oddaljeni preteklosti. S pogumno držo in vedrim razpoloženjem je navduševal publiko s podeželja in iz urbane sredine, katera je prosti čas posvetila obiskom ateljeja in tam doživljala lepe trenutke: ob gledanju, poslušanju in duhovnem doživljanju predstav, razstav, predavanj, koncertov in igrivega plesa.
Slavko je bil krasen človek, izjemen organizator in je med drugim v času večletnega delovanja organiziral obnovo štomaške cerkve in dal dva zvonova odliti v bron. Ob pogrebnem slovesu bo zadonela žalostinka, ki bo odmevala vse tja do Donačke gore, in preko Sotle do njegovega rodnega kraja Hrvaškega Zagorja.
Stane Jagodič
Ljubljana, 20. april 2021
