Na kmetiji moraš delati s srcem in z veseljem

20. 4. 2021 6:15
Na družinski kmetiji Podlesnikovih so ponosni na nov hlev, iz katerega prihaja domače mleko brez GSO. (Foto: M.Očko)

Družinska kmetija Podlesnikovih v vasici Svibno pri Radečah je v zadnjem času še posebej veliko prisotna v medijih. Ajda Podlesnik, hči gospodarja Antona, je namreč postala 14. Mlečna kraljica Zelene doline Slovenije. A tokratni intervju namenjamo delu in življenju na kmetiji, kjer se rojevajo takšne zgodbe in kjer se na prevzem družinske tradicije prireje mleka brez GSO, iz katerega v Mlekarni Celeia nastajajo izdelki Zelene Doline, pripravlja že nova generacija. Bodoči mladi prevzemnik Gaber s svojimi pogledi in idejami zagotovo predstavlja prihodnost ohranjanja slovenskega kmetijstva, temelje za to pa je postavil njegov oče Anton, s katerim smo začeli naš pogovor.

Začnimo v preteklosti. Kam sega družinska zgodovina na vaši kmetiji?

Moj oče je podedoval kmetijo, ki se je ukvarjala z govedorejo in lesom. V začetku 70-ih let smo začeli z oddajo manjših količin mleka v vaško zbiralnico. Poudariti moram, da je oče kmetijo ves čas posodabljal in ker so bile zaradi naložb potrebe po dohodku vedno večje, se je povečevala tudi čreda krav, dozidali smo hlev za pitance, hkrati pa se je z najemom in tudi z nakupi povečevala površina obdelovalne zemlje. Tako je delal že moj oče in s tem zgledom sem nadaljeval tudi sam. Dokupoval sem obdelovalne površine in gozd, ki je za nas pomemben vir dohodka predvsem v zimskem času. Omenim naj še, da smo ves čas veliko vlagali še v izboljšave obdelovalnih površin.

Kakšna je torej vaša kmetija danes?

Danes obdelujemo 20 hektarjev lastne obdelovalne zemlje, prav toliko hektarjev obdelovalnih površin imamo tudi v najemu, tako da skupaj kmetujemo na 40 hektarjih. Ob tem imamo še 35 hektarjev gozda. Naša glavna dejavnost je prireja mleka brez gensko spremenjenih organizmov, ki ga oddajamo v Mlekarno Celeia in iz katerega nastajajo njihovi izdelki Zelene Doline, v zimskem času pa, kot sem že omenil, veliko dela poteka tudi v gozdu.

Zakaj ste se ob vseh možnostih odločili, da bo vaša glavna dejavnost prireja mleka?

S prirejo mleka so pričeli že moji starši. To je bil, kar pomnim glavni vir dohodka, predvsem pa danes to predstavlja redni mesečni dohodek, ki vendarle zagotavlja določeno stopnjo socialne varnosti. Za večje naložbe smo imeli vseskozi v veliko pomoč tudi dohodek iz gozdarske dejavnosti. Moram povedati, da smo o tem, ali bi nadaljevali s prirejo mleka, veliko razmišljali. Zaradi dotrajanega starega hleva smo bili postavljeni pred dejstvo, ali prenehamo s prirejo mleka, ali pa se odločimo za posodobitev hleva oziroma novogradnjo.  Odločili smo se za slednje in tako smo v decembru živino vselili v nov hlev. Marsikdo bi rekel, da je to nora odločitev, saj naložba ni majhna.

Takšne naložbe v posodobitev pogojev za prirejo mleka bi se verjetno marsikdo ustrašil?

Zakaj smo se odločili tako, je težko razložiti, saj je šlo zagotovo tudi za neke vrste čustveno navezanost in pripadnosti do zemlje, doma, kmetije … Seveda ima vse to le malo povezave z ekonomiko, a vendar ima tudi ta, čustvena komponenta določeno vlogo pri odločitvah. Velikokrat slišim vprašanje: »Ali se to splača?« Pomislite, koliko je stvari, ki jih je treba postoriti, a jih ne moreš ovrednotiti, čeprav nas v to sili ekonomika, številke. Življenje je drugačno in na kmetiji moraš delati s srcem in z veseljem. Izjemno pomembno zame je bilo tudi to, da je starejši sin pokazal zelo veliko zanimanja in veselja do dela na kmetiji, predvsem do dela z živino. Tako smo se skupaj odločili, da bomo nadaljevali s tradicijo prireje mleka in vsem v družini je bila oziroma je gradnja hleva še vedno velik izziv ter hkrati motivacija.

Ajda Podlesnik, letošnja Mlečna kraljica Zelene Doline, je ponosna na svojo družino, ki se še vedno poveže pri vsakdanjih kmečkih opravilih in za družinsko mizo. (Foto: M. Očko)

Na vaši kmetiji pridelujete izključno mleko brez gensko spremenjenih organizmov (brez GSO)? Kaj prinaša takšna odločitev?

Prvo, kar lahko rečem, je, da je to za nas dodatna skrb in dodatno delo z vodenjem evidenc. Vsaka kontrola, ki so, vsaj po naših izkušnjah, kar pogoste, je dokaj zahtevna in skoraj neprijetna, četudi imaš urejene vse pogoje in dokumentacijo. Po drugi strani pa prireja takšnega mleka predstavlja zadovoljstvo, ker vem, da lahko tako prispevam k večji kakovosti v verigi pridelave in predelave slovenske hrane. Ko na prehrambnih izdelkih vidim oznako brez GSO, komur koli s ponosom povem, da smo tudi mi, na naši kmetiji, del tega sistema.

Kakšen je sicer vaš odnos do lokalne, slovenske hrane?

Na vsak način podpiram lokalno pridelano hrano. Kar je le mogoče in čim več za svoje gospodinjstvo poskušamo pridelati sami doma. Se pa pogosto vprašam, kje je slovensko meso? Po mojih izkušnjah večino naših krav in tudi bikov odpeljejo v zbirne centre za Avstrijo ali Italijo. Kaj je potemtakem na voljo v naših trgovinah? Pogosto slišimo tudi neprijetne zgodbe slovenskih pridelovalcev zelenjave …

Del zgodbe slovenske prehrambne identitete je tudi projekt Mlečne kraljice. Kako ste sprejeli novico, da je prav vaša hči nova nosilka tega laskavega naziva?

Lahko rečem samo eno, bil sem prijetno presenečen in ponosen.  Želim ji, da bi bila to zanjo lepa in prijetna izkušnja, o kateri bo z veseljem pripovedovala svojim otrokom in vnukom. Za našo kmetijo pa to zagotovo pomeni tudi dodatno prepoznavnost.

Ko pogledate v prihodnost, kakšno vidite?

Z novogradnjo hleva smo začrtali novo, sodobnejšo pot pridelave mleka. Naš cilj je povečati proizvodnjo mleka do takšne mere, da bodo pokriti stroški pridelave, da se bo poleg tega lahko preživljala tudi družina in da bomo čim hitreje lahko odplačevali dolgove zaradi gradnje. Želim si, da bom lahko v prihodne prenesel kmetijo na sina. »Tamladim« želim prepustiti kmetijo in jim pomagati, da povečajo proizvodnjo. To željo zaenkrat izkazuje starejši sin Gaber, kar me izjemno veseli.

Anton in Gašper Podlesnik kot oče in sin razvijata družinsko kmetijo in jo pripravljata za prihodnje rodove. (Foto: M.Očko)

Prav zaradi te želje smo naš intervju nadaljevali z bodočim mladim prevzemnikom Gabrom Podlesnikom.

Ste tudi vi, kot marsikdo, ki se rodi na kmetiji, že od malih nog videli mnogo zanimivega v kmetijstvu, ali se je zanimanje za to delo pojavilo kasneje?

Delo na kmetiji me je začelo zanimati že v otroštvu, ko sem se z očetom vozil na traktorju in mu pomagal pri delu. Na takšen način mi je oče kot malemu otroku znal približati zabavni del kmetovanja, ki otroka v tisti dobi pač zanima. Malo bolj resno me je kmetovanje začelo zanimati, ko sem lahko sam začel voziti traktor (smeh). Rečem lahko, da je bilo delo na kmetiji, kljub veliki odgovornosti, naporom in včasih tudi nepredvidljivosti, zame že od malega sprostitev in takšno občutenje se nadaljuje vse do danes.

Na kakšen način in od kdaj vas oče uvaja v delo in pripravlja na prevzem kmetije?

Poleg že omenjenih zabavnih trenutkov na traktorju me je oče že od malih nog pripravljal na delo na kmetiji z učenjem mnogih opravil. V času šolanja je bilo kmetovanje zame le zapolnitev prostega časa, zdaj pa je postalo služba. Zelo veliko mi pomeni, da je vedno, ko sva delala in še delava skupaj, prisluhnil in upošteval tudi moje mnenje.

Zakaj po vašem mnenju mladi s kmetij raje odhajajo v mesta in si ne želijo ostati doma ali prevzeti dejavnosti?

Dejavnikov ali vzrokov, ki te lahko odvrnejo od vztrajanja na kmetiji, je kar nekaj. Kmetje vedno znova opozarjamo na prenizke odkupne cene mesa in mleka. Soočeni smo z zelo veliko administrativnega dela. Ponekod so mladi soočeni s težavo, da starši ne izpustijo kmetije »iz rok« in vztrajajo pri svojem, starejšem načinu kmetovanja ter ne dovolijo uvedbe sodobnejših pristopov kmetovanja, ki jih današnji čas nedvomno zahteva.

Kakšno prihodnost vidite kot bodoči mladi prevzemnik v kmetijstvu v Sloveniji?

Moram reči, da na prvi pogled prihodnost na žalost ni preveč obetavna, ampak s trudom in trdim delom se da marsikaj narediti. Kmetijstvo se je skozi čas zelo industrializiralo in če ne zagotavljaš dovolj velike proizvodnje, recimo v našem primeru mleka, težko pokriješ že same stroške proizvodnje. Ugotavljamo tudi, da je največji dobiček mogoče doseči pri prodaji izdelkov, ki jih pridelaš in tržiš doma, saj ni vmes posrednikov, naprimer trgovskih verig, ki zahtevajo svoj delež. To sta le dva izziva, s katerimi se danes soočamo na kmetiji in za dobro prihodnost se je treba z njimi spoprijeti. Prepričan sem, da mi to lahko uspe in želim si, da naša kmetija še naprej ostane prepoznavna po kakovosti in količini mleka, ki ga pridelamo.

naročnik objave: Mlekarna Celeia

Oznake: , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
146 queries in 3,143 seconds.