Člani ŠD Dobrina so v nedeljo, kot že leta doslej, poskrbeli za postavitev začasne ograje, s katerimi usmerjajo dvoživke na poti iz gozda na mrestišča v Slivniškem jezeru, na podhode pod cesto.
Kot je znano, se s pomladnimi temperaturami prične množična selitev dvoživk, v primeru Slivniškega jezera so to predvsem navadne krastače, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, preko nevarne ceste na relaciji Gorica pri Slivnici (Rakitovec) – Drobinsko odpravijo do jezera, kjer se parijo in odlagajo jajčeca. Vsako leto je zaradi gostega prometa ta odsek postregel s prizori preštevilnih povoženih krastač, ki se premikajo počasi, še posebej v nočnem času pa se jim tako ni mogoče izogniti. Že pred leti so bili ob prenovi ceste urejeni tudi podhodi pod cesto, kamor pa je potrebno dvoživke dodatno usmeriti. Pričetek selitve je težko napovedati, saj je odvisna od lokalnih vremenskih razmer. Se pa običajno pričnejo, ko se nekaj dni zapored nočne temperature dvignejo na 5 °C in je visoka zračna vlaga. Najbolj opazne ter množične selitve navadnih krastač in rjavih žab se običajno zgodijo v dveh do treh tednih. Druge vrste dvoživk s selitvijo pričnejo kasneje, selitev je časovno bolj razpršena in običajno traja več mesecev.
Po letih opazovanja navad dvoživk člani ŠD Drobinsko znajo že dokaj dobro napovedati in presoditi, kdaj se bo selitev pričela, zato so se ob napovedanem deževju odločili, da v nedeljo že postavijo zaščitne ograje. Tako upajo, da bodo uspeli glavnino dvoživk preusmeriti s ceste na podhode ter čim bolj zmanjšati število poginulih žab. Tudi voznike pa velja opozoriti na napovedano selitev in posledično večjo pozornost v prometu na tem odseku, saj nesrečno povožene dvoživke predstavljajo oviro in nevarnost na samem cestišču.
Krastače večino leta preživijo na kopnem (skrivajo se pod kamni, listjem in v zemeljskih jamah), le v zgodnji pomladi, marca in aprila, se iz gozdov, kjer prezimujejo, napotijo k stalnim mrestiščem v vodi. Tu med parjenjem izležejo na tisoče jajčec v mrest v obliki zdrizaste, več metrov dolge vrvice, navite na vodno rastlinje. Iz jajčec se v 12-18 dneh izvalijo paglavci. Samci navadne krastače že na poti na mrestišče prežijo na samice, zato mnoge tja prispejo v paritvenem objemu. Večja samica jih lahko na svojem hrbtu nosi tudi več kot kilometer daleč. Največja nevarnost na poti je prečkanje cestišč. Zaradi počasnega in okornega premikanja ogromno krastač povozijo avtomobili in druga vozila. Da bi krastače zaščitili, so v številnih evropskih državah na nekaterih kritičnih točkah postavili posebne podhode pod vozišči ali uvedli organizirane skupine prostovoljcev, ki različne dvoživke v vedrih prenašajo čez cesto. V letu 2020 se je po poročanjih koordinatorjev akcij prenašanja dvoživk čez cesto udeležilo več kot 500 prostovoljcev. Na 30 lokacijah, na skoraj 50 km cest, je bilo zabeleženih več kot 82.000 živih in povoženih dvoživk.
foto: Tadeja Smolej/navadna krastača
