Že leta in leta hodim peš v službo poleg Pegazovega doma starejših občanov in redko srečujem ljudi na poti do Zdravstvenega doma. Tudi poleti, ko je jutro lepo, so pešci redkost. Koliko prebivalcev Rogaške sploh hodi peš v službo? Koliko se jih vozi s kolesi v službo? Preveva me občutek da nas, prebivalcev, ki hodimo po naših promenadah, naših ulicah, našem parku, naših rogaških hribih, ni veliko, glede na uradne podatke o številu prebivalcev. Kjer so meščani? Velik delež ljudi živi izven mestnega jedra in ne opazuje našega mesta. Menim, da je to posledica urbanizacije nekdanjih pašnikov, travnikov, gričev.
Hodim po Celjski cesti in zamišljam si veliki betonski vitki stolp, vendar ga v jutranji meglici vidim le do polovice višine. Kje se konča njegova višina? Ali je sploh zanimivo biti na 100 metrov višine v takšnem žalostnem, zgodnjem jesenskem dnevu? Verjetno, da ne. Še bolj mi zareže v možgane slika dolgega prečnega mostu, ki preseka naraven tok doline. Most me asociira na hojo pod nekdanjimi mostovi velikih železarn ali pod mostovi velikih industrijskih mest. Če se vozim s kolesom pod njim, mi zastira pogled na jutranje sonce na vzhodu nad Janino.
Moje mesto (naše mesto) je moje le takrat, ko se razvija in izgrajuje v interesu svojih prebivalcev, meščanov. Osnovno načelo razvoja vseh mest v svetu je, da so prijazna za bivanje njegovih meščanov in bi temu moral slediti celotni razvoj mesta. Če bo mesto prijazno za lastno prebivalstvo, se bodo gosti počutili zelo prijetno. Uspešnemu razvoju mesta sledijo mladi ljudje, ki obvladajo visoko tehnologijo in prinašajo večjo dodano vrednost. Ali bo stolp zanimiv za prebivalce Rogaške? Zelo kratek čas. Ali stolp prinaša kvaliteto življenja našim prebivalcem ? V bistvu ne.
»Horuk vizionarstva« so zelo popularna v Sloveniji, zlasti graditev stolpov. Nekateri stolpi so se umestili v svoje naravno okolje in so zanimivi za lokalno prebivalstvo in za ljudi – turiste. Po svetu sem se rad povzpel na visoke stolpe v velikih mestih (če se spomnim samo na Pariz, Berlin, Toronto). Vendar to so mesta, kjer je doživetje videti pod nogami razsežnosti mesta, njegovih parkov, mostov, stavb. Rogaška nima toliko atrakcij kot velika mesta in je postavitev visokega stolpa lahko tujek v tkivu zelenega okolja. Res je, da je stolp arhitekturno lep, vendar nič več kot to.
Ali se zavedamo, kaj bi mogli biti pravi arhitekturni izzivi našega mesta? Kaj je z našim centrom mesta? V centru se nahajajo hlev, propadajoče stavbe nasproti kipa krilatega Pegaza, propadajoča stara glasbena šola, železnica, ki dvakrat prečka center, stare stavbe nasproti pomembnega arhitekturnega dela Plečnikovih učencev (Hotel Slovenija) in razpadajoči Hotel Trst. To so območja mesta, ki bi jih bilo treba arhitekturno spremeniti in ki bodo potem postala privlačna za nas občane in goste.
Kjerkoli sem bil v majhnih ali velikih mestih sveta, sem se zadrževal na tleh in ne v zraku (na stolpu), poslušal sem bitje mesta, gledal otožna ali vesela lica njegovih prebivalcev. Človek, potnik, gost želi začutiti ljudi okrog sebe, opazovati arhitekturo mesta, občudovati naravo vtkano v mesto. S takšnim doživetjem se vrača domov.
Kaj je z hortikulturo naših čudovitih že ostarelih dreves, ki so jih prejšnje generacije posadile in nam jih pustile? Mi jih ne uspevamo niti vzdrževati.
Ali ne bi bil izziv narediti neko vrsto botaničnega vrta ali parka dreves, ki bi bil atrakcija za vse ljudi? (spomnimo se steklenega paviljona).
Hortikulturni pas za promenado je totalno neurejen. Krasna pot do Belevuja je pozabljena. Naše javne površine, ki bi morale služiti občanom in nam povečale kvaliteto življenja, so privatizirane in izgubljene za mesto (primer so zelene površine pri tenis igriščih, hrib Janina, park pred hotelom Aleksander, površine za promenado.)
Hrib Janina bi moral postati vreden »dragulj«, če bi ga uredili kot mestno sprehajališče s cvetnimi balkoni, s klopmi za postanek, če bi se del višine hriba obvladoval s pomičnimi stopnicami ali majhno gondolo ali vzpenjačo. Na vrhu bi lahko bil arhitektonsko zmeren stolp. Janina lahko postane naš park in park vseh ljudi.
Gradnja stolpa nam na neki način odvrača pozornosti od zamujenih priložnosti, da se mesto izgradi v interesu njegovih otrok, mladih, srednjih generacij in starih. Ali je dovolj en dom za starejše občane? Ali je zadosten le en otroški park pri tenis igrišču in kje so drugi otroški parki?
Kakovostno bivalno okolje in kulturna dediščina (vizualna in nevizualna) za njegove lastne prebivalce privabi tudi obiskovalce, in ne samo arhitektonsko čudo. Ne vem, če bo razgledni stolp kdajkoli naš.
Prispevek je mnenje avtorja in spodbuda za drugačno razmišljanje.
Tihomir Ratkajec
