Romarski praznik k Sv. Roku pritegnil množice, kljub odsotnosti “spremljevalnega programa”

17. 8. 2020 14:00

Morda je kdo ostal lačen in žejen, a bolj svečano in mirno sta letos v in ob cerkvi Sv. Roka nad Šmarjem minila praznika veliki šmaren in Rokovo. Kljub odsotnosti direndaja, ki spremlja gostinsko ponudbo in na jugozahodni strani cerkvenega zidovja običajno preglasi tudi Božjo besedo, je množični obisk tega romarskega svetišča dokazal, da ljudi h krajevnemu zavetniku vendarle v prvi vrsti vodi lakota po tisti večni, Božji hrani.

Okoliščine nalezljive bolezni sodobnega časa k spoznanju pomena le-te verjetno prej prispevajo kot odvračajo.

Šmarčani so svoj župnijski praznik 15. avgusta počastili že z dopoldansko svečano mašo v farni farni cerkvi Marije Vnebovzete, ko je mašo daroval profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu, Jože Andolšek, sicer stric duhovnega pomočnika Janeza Kozinca. Verniki so se ob koncu maše z manjšo pozornostjo – šopkom in nagovorom Jožeta Čakša, zahvalili tudi šmarskemu župniku, dekanu Tadeju Linasiju ob desetletnici njegovega župnikovanja v Šmarju.

Osrednjo romarsko slovesnost, pri sv. Roku ob 17. uri, pa je vodil srebrnomašnik Srečko Hren. Na svojo 25-letno dosedanjo duhovniško pot je Hren namreč kot kaplan stopil ravno v župniji Šmarje, in v spominu Šmarčanov ostal kot predan in poglobljen duhovnik ter luciden pridigar, ki zna Boga pripeljati v človeška srca, če so vrata vanj vsaj malo priprta.

Tudi tokrat je Šmarčanom in romarjem od drugod s prižnice na zunanji strani cerkve Hren govoril o svoji priljubljeni temi – brezpogojni Božji ljubezni in usmiljenju, ki ga ima Bog do vseh nas, ne glede na naše grehe in slabosti. Ter o vrednosti človeškega življenja, ki ga je treba živeti s tisto ljubeznijo, s katero Bog ljubi vsako človeško življenje. Življenje, ki smo ga prejeli, na koncu pa ga, kot največjo dragocenost, vrnemo Bogu v naročje.

Mašo so na klopeh okrog cerkve, pa tudi v svetišču samem, spremljali številni verniki, ki so se tokrat z avtomobili lahko pripeljali vse do cerkve, saj je bilo na travniku ob odsotnosti stojnic dovolj parkirnega prostora. Najvztrajnejši med verniki so počakali vse do molitvenega bdenja z začetkom ob 21. uri, pa vse do polnoči.

Naslednji dan, na praznik sv. Roka, so se maše začele že ob 7. uri ter nato vsako uro do slovesne ob desetih. Na Rokovo je z zunanje prižnice romarje nagovoril župnik v Olimju, pater Ernest Benko. Svoje poudarke o vrednosti osebne vere, paktu s hudičem, ki ga sklepa sodobni človek na način, da greha sploh ne zaznava kot takšnega, ter o pomenu človeške bližine, od katere nas oddaljuje koronavirus,  je podal  s preprostimi besedami, z retoriko, ki je ljudem blizu in jo lahko dojame tudi povprečno pozoren poslušalec. Ljudje, kot je bil Sveti Rok, te topline človeške bližine kljub nevarnosti kužne bolezni svojemu bližnjemu niso odtegnili in zato so danes svetniki Božjega kraljestva, je razmišljal Benko.

In navkljub distanci in drugih ukrepih, kot jih spoštovanje navodil za preprečevanje širjenja koronavirusa zahteva, je tokratni romarski praznik na Sv. Roku ljudi v enost povezal morda bolj kot kadarkoli zadnja leta. Navsezadnje je znani slogan “Mi smo Šmarje” v svojem bistvu le izpeljanka krščanskega “mi smo bratje in sestre v Kristusu,” bi nas lahko podučil kakšen zagret teolog.

Bratje in sestre v Kristusu tudi z našimi predniki, katerim je, kljub zglednemu obisku letošnjega romanja, ob ogledu spodnje fotografije treba priznati, da so se k priprošnji sv. Roku podajali še v mnogo večjem številu kot se podajamo njihovi potomci.

Nekoč na našem svetem Roku.

Objavil/a Matija Čakš, župan občine Šmarje pri Jelšah dne Sreda, 12. avgust 2020

R. Č.

Oznake:
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X