Trije domačini, vsak iz svojega zornega kota, o situaciji s koronavirusom v Šmarju

15. 3. 2020 21:31

Za občanke in občane Šmarja pri Jelšah je nekaj težkih dni, sprejetih je bilo precej težkih odločitev in vse skupaj je šele v začetni fazi, ko večina okuženih z virusom covid-19 nimajo resnejših simptomov, kar bi zahtevalo bolnišnično obravnamo. Opaziti je, da se domačini zavedajo nevarnosti in sledijo navodilom in ukrepom lokalnih oblasti.

V slovenskih medijih in družabnih omrežjih so, vsak s svojega zornega kota, pogled na dogajanje okrog koronavirusa v Šmarju predstavili trije domačini. Peter Čakš, Rok Čakš in anonimna Šmarčanka, ki se v družini sooča s simptomi koronavirusa.

Asistent za področje medijskih komunikacij na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Peter Čakš, je spregovoril za Val 202

Občinske službe in štab Civilne zaščite mislim, da tukaj kot vidi vsa Slovenija igrajo dobro vlogo in zelo ažurno obveščajo.

Sicer pa je v Šmarju nedeljsko jutro sončno, malo hladno, pravkar se je zaključila maša, ki jo je župnik iz naše župnijske cerkve prenašal po Facebooku. Tako da se življenje malo prilagaja tudi temu, ceste so prazne, redko koga srečaš.

Šmarčani smo očitno zadevo vzeli zelo resno.

Celoten pogovor z njim lahko poslušate na povezavi tukaj.

Odgovorni urednik spletnega časopisa, ki ga ravno prebirate, Rok Čakš, za spletni medij Domovina.je

“Moja domača občina Šmarje pri Jelšah je postala eno izmed žarišč širjenja koronavirusa v državi. Glede na število prebivalcev celo največje žarišče, je iz kabineta predsednika vlade ocenil še en domačin, Vinko Gorenak.

Ali je res tako ali pa smo samo bolj zgodaj kot kje drugje zaznali neljube kolateralne posledice smučarskih užitkov naših soobčanov v evropskem epicentru koronavirusa in drugih počitniških potovanj, bo pokazal čas. A četudi bi se izkazalo, da smo v Šmarju bili le zgodnejši kot kje drugje, bo ostalo dejstvo, da smo zamudili. Po prvih ocenah tistih, ki od zunaj in od znotraj poznamo situacijo, smo virusu omogočili priložnost, da se neprepoznano (ne pa tudi nezaznano) širi kakšen teden dni. Ne samo med učitelji in učenci lokalne osnovne šole, temveč tudi po drugih dogodkih krajevnega družabnega življenja. Morda se teden dni ne zdi veliko, vendar je za COVID-19 to dovolj, da uide vajetim kakršnihkoli ukrepov, ki bi ga lahko zatrli v kali ali pa vsaj drastično omejili.

Ali bi ga morali prepoznati prej in kdo je odgovoren, da ga nismo, ostaja vprašanje za čas po največji krizi v samostojni Sloveniji. Ljudje so razumljivo prestrašeni in pod stresom, a vsako kazanje s prstom in obtoževanje, kakršnih na družabnih omrežjih ta čas ne manjka, je vsekakor preuranjeno, neodgovorno in lahko povzroči velike, nepopravljive krivice. Zato bi se jezne glave morale ohladiti, vsa razpoložljiva energija pa se usmeriti v zajezitev virusa preko striktnega upoštevanja ukrepov, predpisanih od lokalnih in državnih oblasti, v solidarnost do potrebnih ter sočutje do okuženih.”

Celotno njegovo “pismo iz slovenskega Vuhana” preberite na tej povezavi.

 

Zapis anonimne Šmarčanke, ki se širi na družabnem omrežju Facebook.

“Šla sem čez nekaj objav na tej strani, kjer marsikdo sprašuje o stanju ljudi, ki so bili testirani pozitivno na koronavirus. Pričevanj iz prve roke skoraj ni. Razumljivo. Strah pred stigmo, obsojanjem, očitanjem, so najpogostejši vzroki, da prizadeti ostajajo tiho, da prebolevajo svoje stanje v tišini za domačimi štirimi zidovi. Sama se bom javno izpostavila. Neposredno prizadeta z okužbo. Nič kriva, nič dolžna. Mogoče bo opis mojega stanja komu pomagal razumeti samo obolenje, mogoče bom komu zmanjšala predsodke o obolelih, mogoče koga zanimiram, da začne jemati samo stanje bolj resno.

 Torej, 11.3. je v mojem domačem kraju odjeknila novica, da je bila na naši OŠ pozitivno testirana ena od tamkajšnjih učiteljic. Izkazalo se je, da gre za razredničarko mojega otroka. Še isti dan so se pri meni in otroku pojavili sledeči simptomi: smrkanje, slabše splošno telesno počutje, rahlo povišana telesna temperatura do 37,3, glavobol, pri meni še rahlo boleče grlo. Klasični simptomi za prehlad torej, bi človek rekel. Ob novici o tamkajšnji učiteljici sem se nemudoma zaprla pred zunanjim svetom z namenom, da preprečim širjenje virusa, ki zna biti eventualno prisoten. Ker pa je šlo za neposreden stik mojega otroka z obolelo, sem jo naslednji dan odpeljala na testiranje za prisotnost virusa, ki je bil pozitiven. Mene osebno niso testirali, saj so dejali, da sem skoraj zagotovo tudi jaz okužena, upoštevajoč znake, ki so popolnoma isti kot pri mojemu otroku. Poleg tega se število testiranih ljudi vztrajno veča, zato bodo teste opravljali samo še pri hudo bolnih ljudeh ali kroničnih bolnikih.

Danes je 4. dan od pojava prvih simptomov. Otrok se čez dan počuti popolnoma normalno, brez kakršnihkoli težav, le ob večerih se ponavadi pojavi malce slabše počutje. Sama se tudi dobro držim, do danes. Danes je moje počutje slabše kot pretekle dni, poleg tega sem zaznala rahle težave z dihanjem, ampak še vedno nič hudega. Držimo se, upamo na to, da se stanje ne poslabša. Samo življenje se mi je postavilo dobesedno na glavo. Ne smem dopustiti, da bi me trenutno stanje potrlo, toda ni enostavno. Pomembno pa mi je, da sem od trenutka, ko sem izvedela za okužbo učiteljice, naredila vse, da se stvar ne širi dalje.

Zavedam se, da imamo verjetno srečo, da stvar zaenkrat poteka v dokaj mili obliki. Marsikdo te sreče nima. Strah pa me je za ljudi, ki so mi blizu, pa imajo predhodna kronična obolenja. Samo apeliram lahko na zdravo kmečko pamet vseh ljudi, tudi vas, ki to berete, da jemljete virus zelo resno in da storite vse, kar je mogoče, da se širjenje zajezi, kajti edino, kar si človek v trenutni situaciji želi je, da je zdrav sam in vsi, ki jih ima rad. Pamet v roke.”

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
157 queries in 1,193 seconds.