Zaposleni v Kozjanskem regijskem parku od leta 2012 sodelujejo pri zimskem popisu vodnih ptic, ki ga v Sloveniji koordinira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic.
Gre za popis (IWC), ki sočasno poteka v večjem delu Evrope in tudi drugod po svetu. Samo v Sloveniji sodeluje med 200 in 300 prostovoljci. Z mednarodno usklajenim popisom dobijo podatke o številčnosti, razširjenosti, pomembnejših skupinskih prenočiščih vodnih ptičjih vrst. Skozi vrsto let tudi podatke o njihovih populacijskih trendih. Pridobljeni podatki omogočajo vrednotenje posameznih mokrišč na nacionalnem in mednarodnem nivoju in so podlaga za opredelitev varovanih območij.
Na Kozjanskem ni velikih jezer ali rek, kjer se v tem času zadržuje stotine ali celo tisoče vodnih ptic. Vseeno obhodijo strugo Sotle od Vonarja do Stare vasi. Odkar je dostop do Sotle omejen z ograjo, večji del popisa izvedejo s hrvaške strani. Pri tem sodelujejo z zaposlenimi iz Javne ustanove za upravljanje zavarovanih naravnih vrednot Krapinsko-zagorske županije in posameznimi prostovoljci.
Januarsko usmerjenost k vodnim pticam nakazuje tudi plakat »Kozjanska narava v januarju«, ki je viden na skoraj 40 lokacijah po šolah, občinskih stavbah, knjižnicah in zdravstvenih domovih.
Med vodnimi pticami so tudi letos prevladovale race mlakarice (180), ki v manjših in večjih jatah počivajo in se hranijo na mirnih odsekih Sotle. Kormorani (60) v Sotli lovijo, pri Sedlarjevem že več let tudi počivajo v krošnjah obvodnih dreves. Raca kreheljc, siva in velika bela čaplja, vodomec, siva in bela pastirica so bili opažene le s posameznimi primerki. Na Sotli presenetljivih najdb ni bilo, je pa popisovalka na Gračnici opazovala belo štorkljo. Med ostalimi ptičjimi vrstami (preko 20 vrst) velja omeniti opažanja črne žolne (največja med žolnami), sive pevke (pri nas prezimuje), številnih sinic in na območjih z veliko bele omele v krošnjah dreves tudi številne cararje. Ta sorodnik kosa se namreč v zimskem času prehranjuje pretežno s plodovi bele omele. Žal potem z iztrebki (v njih so lepljiva semena) tudi povzroča širjenje bele omele.
Pozornost je bila namenjena tudi sledem bobrovih zimskih aktivnosti. Sedaj se namreč pretežno hranijo z lubjem tankih vej vrb. In da pridejo do vej v krošnji morajo vrbo prej podreti. Zanimivo je, da na lokacijah, kjer vrbe podira bober, ne prihaja do erozije brežine. Podira selektivno, iz štora do naslednje zime že poženejo poganjki, drevo ostane živo in s koreninami utrjuje rečni breg. Žal pri odstranjevanju drevja in grmovja s strani človeka pogosto ni prisotna tovrstna skrb in na mnogih odsekih Sotle s povsem odstranjeno zarastjo prihaja do večjih erozij. To je za reko celo koristno, lastniki pribrežnih travnikov in njiv pa seveda nad tem niso navdušeni.
Ker ima Sotla v letošnjem januarju nizek pretok so na mestih s plitvinami in prodišči preverjali še prisotnost lupin školjk. In našli kar veliko pravih »pokopališč«. Številne lupine so bile sveže, kar pomeni, da je v letu 2019 mnogo školjk poginilo. Predvsem navadnih škržkov, v evropskem merilu ogroženo in zavarovano vrsto. Sotla je tako s slovenske in hrvaške strani del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Obe državi sta se »Bruslju« zavezali, da bosta v njej ohranili vitalno populacijo te vrste. Poletni nizki pretoki v kombinaciji z visokimi temperaturami (segrevanje vode) imajo za posledico pomanjkanje kisika v vodi ter posledično množično umiranje školjk (in še česa). Še en razlog, da ohranjamo sklenjeno obvodno lesno zarast na obeh bregovih in tako s senčenjem prispevamo k hladnejši, s kisikom bogatejši vodi v Sotli. V Kozjanskem parku bodo veseli tudi sporočil o opažanjih bralk/cev tako o zanimivostih kot tudi o škodljivih posegih na Sotli in njenih pritokih.
D.K., na naslovni sliki samec mlakarice, spodaj škržki
