Prvi ornitolog, ki je začel ptice sistematično obročkati, je bil danski profesor Mortensen (1899). V Sloveniji ta dejavnost organizirano poteka od leta 1926 – tedaj je bil ustanovljen “Ornitološki observatorij v Ljubljani”.
Po 2. svetovni vojni se je Ornitološki observatorij pridružil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije, kjer danes deluje kot Slovenski center za obročkanje ptičev (SCOP).
In zakaj obročkanje ptic? Glavni namen je preučevanje ptičjih selitev in njihovih ekoloških potreb. Če ptice spremljamo daljše časovno obdobje (več desetletij) lahko pridemo do podatkov o populacijskih trendih. Se populacije ohranjajo, mogoče številčno krepijo ali zaskrbljujoče upadajo? To pa so ključna vedenja za ohranjanje ptičjih vrst. Povsem neučinkovito je varovanje ptičje vrste le v času gnezdenja, če je na primer bolj ogrožena med selitvijo ali na zimovanju. Ker so ptice med najbolj mobilnimi organizmi, podatki iz ene države ne pomenijo nič. Zato so nacionalni centri za obročkanje povezani v EURING (European Union for Bird Ringing). Obročkanje poteka praviloma med spomladansko in jesensko selitvijo. Med gnezdenjem bi lovljenje, kratkotrajno zadrževanje in stres zelo negativno vplivalo na vzrejo zaroda.
Večina ptic selitev opravlja po tradicionalnih koridorjih – tam so tudi mesta, kjer lahko ptice pristanejo, se nahranijo in odpočijejo. Na območju jugovzhodne Slovenije sta Jože Gračner in Marijan Gobec, obročkovalca z dolgoletnimi izkušnjami, iskala primerno lokacijo. Kratek ogled obsežnih poplavnih travnikov na območju Jovsov (med Kapelami in Sotlo) je bil dovolj, da sta sklenila v letu 2019 izvesti več testnih obročkanj. V celotnem Obsotelju so Jovsi edina lokacija (poleg Vonarja) kjer ekstenzivna raba mokrotnih travnikov z veliko mejic, pasovi trstičevja in posameznih dreves nudijo optimalne pogoje mnogim živalskim vrstam. Le tu še gnezdijo kosci, kobiličarji, veliki strnadi. Sem se zatečejo tudi mladi čebelarji iz Bizeljskega preden odletijo na jug.
V dogovoru s KS Kapele in lastniki zemljišč smo pripravili tri »lovne« trase v najbolj mokrotnem delu Jovsov, v bližini opazovalnice na koncu Koščeve učne poti. Že prvi dan obročkanja je bil zelo vzpodbuden in zato smo med avgustom in oktobrom izvedli pet večdnevnih obročkanj.
In katere vrste vse smo obročkali? Kar 30 ptičjih vrst se je ujelo v mreže. Nekatere vrste z enim samim osebkom, spet druge smo morali skoraj odganjati zaradi prevelikega števila. Takšna vrsta je bila kmečka lastovka. Več 10.000 jih je prenočevalo v sestoju trstičevja in če bi tedaj razpeli mrežo ne bi zmogli vse pravočasno rešiti iz mreže, opraviti meritve, jih obročkati ter vrniti v naravo.
Polno adrenalina je bilo že ob »ulovu« čapljice in grahastih tukalic, ki sicer v Jovsih tudi gnezdijo. Obročkane čebelarje pa so občudovali tudi otroci, ki so bili v tem času na poletnem taboru v Kozjanskem parku. Imeti tako pisano ptico v roki in jo izpustiti nazaj v naravo je bilo enkratno doživetje za vse prisotne. Veliko pa je bilo ptic, katerim so bili Jovsi le postanek na dolgi selitveni poti. Kako dolgi? Niti 10 g težke bičje trstnice so razkrile nekaj podatkov. V mrežo so se ujele tri, ki so že imele obroček na nogi. Češka, Nemčija in Estonija so države, kjer so se dobre tri mesece pred tem izlegle. Res prave velemojstrice letenja. Seveda imamo vsi upanje, da se tudi med pticami, ki so v Jovsih dobile obroček najdejo take, ki se bodo (ali so se že) ujele v mreže obročkovalcev v Mediteranu ali Afriki.
Med ujetimi pticami so bile tudi vrste, ki jih v Sloveniji praviloma opazimo le na preletu. Modra taščica je ena najbolj opaznih. Za razliko od naše taščice nima oranžnega oprsja temveč nebeško modrega. Poletje je preživela verjetno kje v Skandinaviji, zimo pa bo v Sredozemlju. Zame osebno je bilo nepozabno srečanje s tamariskovko, saj sem jo videl prvič. Ta ima verjetno krajšo pot, saj jih veliko gnezdi ob Nežiderskemu jezeru.
Oba izkušena obročkovalca sta na podlagi letošnjih izkušenj sprejela pričakovano odločitev, da bomo s spremljanjem selitev ptic na tej lokaciji nadaljevali še vrsto let. Predvidevanja, da gre za odlično lokacijo za ptice so se potrdila in verjetno nas čakajo številne, tudi presenetljive najdbe. Med drugim bi rada ujela tudi redko pegasto sovo, ki ju je vsako noč obiskovala.
Besedilo, fotografije: Dušan Klenovšek
