Slovenski otroci se danes po stoletju totalitarizmov, ki so teptali Evropo 20. stoletja, prebujajo v mnogo drugačen svet, kot so ga živeli njihovi (pra)dedje.
Da zavedanje o vrednotah materinega jezika, narodove kulture, identitete in navsezadnje lastne države, ne bi utonilo v meglenem spominu samoumevnega, skrbi zgodovina kot učiteljica življenja.
Učno uro zgodovine naših krajev, ki so se leta 1941 znašli na skrajni južni meji velikega nemškega Rajha, so v knjižnici Rogaška Slatina pripravili trije zgodovinarji: domačina dr. Peter Mikša in Daniel Siter, pod mentorstvom rednega profesorja s Filozofske fakultete, dr. Boža Repeta.
Dogodek ob odprtju razstave “Rogaška Slatina kot obmejno mesto Tretjega rajha” minuli teden v Slatinski knjižnici ima trojni simbolični pomen, je uvodoma poudaril soavtor razstave, zgodovinar in alpinist dr. Peter Mikša.
Najprej – če bi Nemci ob okupaciji izpeljali svoj načrt, mi danes ne bi govorili slovensko in vseh teh slovenskih knjig okrog nas ne bi bilo, je karikiral. Nato je ponarodela pesem Lipa, ki jo je Mikša zapel skupaj s svojimi pevskimi kolegi iz zbora, simbolični spomin na zadnjo zapeto pesem v slovenskem jeziku 12 decembra v Ljubljani, pred “kulturnim molkom”, ki so ga nato uvedli Italijani in je bil odpravljen šele z osvoboditvijo prestolnice.
Tretja simbolika pa je povsem osebna – družinska zgodba življenja Petrove družine po očetovi strani ob ožičeni in minirani meji Tretjega rajha, ter po materini strani, kjer je bil dedek prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
To so, ob arhivski dokumentaciji, slike z resničnega življenja ljudi na okupiranem ozemlju nemškega Rajha, ki so jih avtorji razstave, predvsem drugi domačin, Daniel Siter, zbrali iz ustnih pripovedovanj še živečih prič s tistega obdobja.
“Lovimo zadnji vlak,” je v tem smislu dejal profesor zgodovine dr. Božo Repe, ki je mentor širšega projekta Filozofske fakultete v Ljubljani z naslovom “Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva.” V nagovoru je dr. Repe dejal, da še nobenega projekta ni delal s takšnim veseljem, kot tudi še nikoli ni delal s tako mlado entuziastično ekipo.
Na skrajni južni meji Rajha
Rogaška Slatina je sicer prvi poljub 2. Svetovne vojne občutila 9. aprila 1941, ko je bila bombardirana, 11. aprila pa so nemške enote preko Pečice in Podplata zakorakale tudi v slatinsko smer. Rogaška Slatina je tako ostala okupirana vse do konca 2. svetovne vojne v Evropi, 8. maja 1945.
V tem času pa je trpela posledice obmejnega mesta velikega Rajha, ki naj bi trajal še 1000 let, kot je besede po nacistih povzel dr. Mikša. Leta 44. so Nemci, v strahu pred invazijo s Hrvaške strani, mejo utrdili z žico, minami in jarki, zato je potekala velika kopalna akcija, v kateri so sodelovali številni domačini.
Več zanimivih zgodovinskih dejstev s tistega obdobja si oglejte na desetih razstavnih panojih v Knjižnici Rogaška Slatina, nekaj utrinkov z otvoritve pa v spodnji fotogaleriji.
R. Č.
