Leto je okoli, po dolgi zimi se je sneg končno stopil, temperature so postale prijetnejše in sonce že ogreva zemljo. Dvoživke so se začele prebujati.
Njihova prva naloga po daljšem spancu ni hrana, kot je opisano v zgornjem citatu, ampak hitenje proti stoječim ali rahlo tekočim vodam, kjer bo med paritvenim objemom samice in samca prišlo do oploditve.
Ampak pot, ki jo prehodijo dvoživke, je sorazmerno dolga in nepredvidljiva. Poleg tega so jo nazadnje prehodile skoraj leto dni nazaj in marsikaj se je lahko med tem časom spremenilo. Žal pa te spremembe skoraj nikoli niso dobrodošle, pozitivne za njih.
Dvoživke imajo dva življenjska prostora. Lahko rečemo, da imajo začasno in stalno prebivališče. Slednje jim predstavlja gozd oz. vlažno okolje podrasti, kjer preživijo večji del leta. Začasno prebivališče pa so vode (jezera, mlake, jarki), kjer poteka parjenje.
Najbolj ogrožena so prav ta prebivališča. Mlake in močvirja smo začeli izsuševati in pozidavati. Zmedene in zgubljene dvoživke začnejo tavati. Tako so veliko bolj izpostavljene prometu in vidne za ptice, ki so njihov naravni sovražnik. Z gradnjo novih prometnih poti smo dvoživkam preprečili naravno selitveno pot.
Mejice med kmetijskimi parcelami so posekane, jarki so goli in izpostavljeni soncu. V plitvem jarku brez obrežne vegetacije se voda hitreje segreje, bujno se razrastejo alge in pospešeno je izhlapevanje. Ker je v jarku voda, dvoživke odložijo jajčeca, formira se mrest, ampak zaradi večjega obsevanja voda hitro izhlapi in mresti se v tem primeru izsušijo.
Skoraj vsak dan zasledimo v medijih novice o tem, kako gozdnata država je Slovenija. Ampak nismo samo ljudje tisti, ki potrebujemo gozdove. Pozabljamo na živali, pa četudi so nekatere izmed njih majhne, katerih življenjski prostor je tudi gozd. Večini dvoživk predstavljajo edino letno zavetje ravno odmrl les, drevesne korenine, razpoke in špranje med kamenjem v podrasti listnatega gozda. Z goloseki jim uničujemo njihove domove. Kako bi se mi počutili, če bi nam kdo uničil naš dom?
Veliko se govori o tem, da onesnažujemo vodotoke z odpadnimi vodami, prekomerno vnašamo pesticide in hranila v tla, ki zmanjšujejo kvaliteto pitne vode, sadimo monokulture v katerih pride do prevelike populacije škodljivcev, ki uničijo celoten pridelek. Vse dejavnosti, ki jih človek namerno počne, močno vplivajo na vse živali, sploh pa na dvoživke, ki so izredno občutljive. Pri tem pa se ne zavedamo, da v največji meri škodujemo sebi. Nekoč so govorili, še v času obveznega služenja moških v vojski, da so pili vodo v kateri so bile prisotne dvoživke. Zavedali so se, da te živijo tam, kjer je voda čista. Le kaj nam pove zmanjševanje populacije dvoživk? Odprimo oči! Naravovarstveniki in prostovoljci ne varujemo dvoživk brez razloga.
Smo pa postali ljudje tudi izredno dovzetni za lepo domačo okolico. Na veliko urejamo zelenice, da so redno pokošene, izsušujemo ribnike ali pa v te naselimo zlate ribice. Te so glavne plenilke jajčec, sploh pa paglavcev. Če se paglavec nima kam skriti v obrežno vegetacijo, postane plen. Torej, če želimo ob večerih poslušati petje žab, potem v te ribnike ne naseljujemo rib.
Ampak, da ne bomo tako črnogledi, v Sloveniji imamo veliko organizacij, ki se ukvarjajo s tem in podobnimi problemi. S projekti želimo izboljšati življenjski prostor dvoživk, s tem pa zvišati tudi splošno vrstno pestrost. Postavljanje zaščitnih ograj, ročni prenos dvoživk, grajenje podhodov za dvoživke, gradnja nadomestnih habitatov in še marsikaj so prioritetne dejavnosti za ohranitev stanja dvoživk v Sloveniji.
V času selitve dvoživk je tudi glavna prioriteta zaposlenih v Kozjanskem parku postavitev zaščitnih ograj, ki preprečujejo prehod dvoživkam čez prometno cesto v naselju Trebče. Postavljanje ograj sega že 18 let nazaj in od takrat jih vsako leto v času selitve dvakrat na dan ročno prenašajo čez cesto.
S podporo lokalnega prebivalstva, ozaveščanjem in izobraževanjem javnosti ter nepogrešljivim delom prostovoljcev lahko pripomoremo k izredno ranljivi, ogroženi skupini živali. Ko bomo s skupnimi močni dosegli ugodno stanje življenjskih prostorov za dvoživke, se bodo le-te lahko v miru usedle na kamen, si privoščile eno muho in se imele lepo.
tekst: D.K. – Kozjanski park; foto: L.Č., D.K. in arhiv Kozjanskega parka
