Cvetna nedelja (tudi cvetnica ali oljčna nedelja) je zadnja nedelja pred veliko nočjo, ko se kristjani po vsem svetu spominjajo Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem na osliču ter se hkrati pripravljajo na veliki teden.
Po cerkvah se tako temu na čast blagoslavljajo butare in oljčne vejice, tekom svete maše pa berejo evangelijska poročila o Jezusovem trpljenju. Obiskali smo cerkev v Šentjurju in na Ponikvi ter v objektiv ujeli tamkajšnje butare.
Blagoslov v šope ali butare povezano spomladansko zelenje ali oljčne veje je po Evropi razširjeno že od 9. stoletja, a korenine izdelovanja butar lahko zasledimo tudi izven krščanskih okvirov. Novo poganstvo pravi, da je verjetno obredje povezano tudi z zelo staro šego, ko so ljudje zbirali »sveto« rastlinje, ki naj bi varovalo pred strelo in drugimi ujmami, pospeševalo pa tudi rast, plodnost in odganjalo zle sile ter bolezni.
Zanimivo je, da je butarica (tradicionalno obarvani oblanci in zelenje) po različnih geografskih legah dobila različna imena. Med tem ko ji na Dolenjskem rečejo pušelj ali žegen, je v Beli krajini poznana kot drenek, v Prekmurju in na Štajerskem kot snop, presmec ali pegelj, na Gorenjskem kot beganica, v Kranjski Gori kot prakelj, na Primorskem kot veja in vivnik, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. Na določenem območju Kozjanskega ji pravijo tudi pukša.
Prvotno cvetnonedeljska butara ni bila le sveženj šibja in pomladanskega zelenja in cvetja, ampak so včasih na »butare« obešali tudi razno pecivo, jabolka, pomaranče in mandarine. Med tem ko so po mestih prevladovale oljčne vejice in preprosti šopki ali majhne butare, so na podeželju vaščani med sabo skoraj da tekmovali.
Njihove butare so bile zajetne, visoke in težke, zaradi česar je mnogokrat pri nošenju le-te pomagalo več fantov. Kmetje so potrebovali velike butare zato, ker so jih po blagoslovu doma razdrli in »žegnan les« razdelili na nešteto krajev po posestvu, kjer naj bi jim varoval imetje in pridelek. No, to in seveda zaradi postavljanja pred sosedi, dekleti in drugimi vasmi.
Danes le redko kje še vidimo velike butare. Prevzela se je meščanska navada majhnih in predvsem lažje nosljivih butarc, ki pa so kljub vsemu še vedno delo družine in ne kupljene na tržnici. Nič drugače ni bilo tudi v Šentjurju in na Ponikvi. V spodaj priloženi fotogaleriji vabljeni k ogledu kozjanskih butarc in procesije.
Kristina Strašek
